ROKOMET

Tam spodaj so utrli pot na vrh

Objavljeno 16. september 2020 13.08 | Posodobljeno 16. september 2020 13.08 | Piše: Peter Zalokar

Danes mineva 20 let od prvega nastopa rokometašev na OI v Sydneyju. Od igralcev, ki jih je vodil Leopold Jeras, med živimi ni več Iztoka Puca.

Roman Pungartnik je na OI debitiral s 6 goli. FOTO: Tomi Lombar
Šestnajsti september 2000 je bil lep pomladni dan v Sydneyju. Slovenija je dočakala prvi nastop reprezentance na olimpijskih igrah. Ledino so orali rokometaši, ki so igrali 24:24 s Francijo. S šestimi goli je bil najboljši strelec Roman Pungartnik. »Kakšna podrobnost je v 20 letih sicer malce zbledela, ampak spomnim se, kako je bilo vstopiti v dvorano, kjer je bilo 20.000 ljudi. Večina jih ni vedela, kaj je rokomet. Priznam, imeli smo velike oči. Uresničile so se nam sanje vsakega športnika. Tudi jaz, ki sem bil takrat star 29 let, sem bil prevzet. Ne greš vsako leto v Avstralijo. Zaradi prilagoditve na časovno razliko smo odpotovali kar precej pred začetkom OI in bili tam ves mesec. Večino časa smo bili zaprti v olimpijski vasi,« so se Pungi & Co. morali privaditi življenja v zlati kletki, kjer so srečevali zvezdnike svetovnega formata. »Bili smo presenečeni, ko smo se družili z znanimi športniki, ki smo jih prej gledali zgolj po televiziji. Spoznali smo, da so tudi oni čisto navadni ljudje iz krvi in mesa. Prav nič naduti. Hoteli smo sicer videti tudi zvezdnike NBA, ampak oni so živeli povsem izolirano. Časa za ogled drugih tekmovanj ni bilo, saj smo imeli natrpan urnik, smo pa bili priča osvojitvi zlate kolajne Iztoka Čopa in Luke Špika. Bilo je izjemno.« Rokometaši sicer niso dosegli odmevnega rezultata, na koncu so bili osmi, ampak zdaj 49-letni poslovnež in strokovni komentator na TVS ima misijo Sydney 2000 za uspešno. »Dober rokomet smo prikazali, res smo v četrtfinalu visoko izgubili z Rusi, toda oni so potem postali prvaki.«

Led prebit v Zagrebu

Zgodba se je začela konec januarja tega leta, ko so Slovenci v Zagrebu premagali olimpijske prvake iz leta 1996 Hrvate ter si s petim mestom priborili nastop na OI. »Tista zmaga proti Hrvaški je pomenila preskok na višjo raven. Najprej smo bili čisto iz sebe, ker smo premagali sosede in prebili led, potem ko smo tudi na klubski ravni s Celjem vselej potegnili kratko z Zagrebom. Sprva se sploh nismo zavedali, da gremo na OI. Zadelo nas je šele pozneje,« se je spominjal Pungartnik in pohvalil tudi OKS in RZS, ki sta se hitro odzvala. »Zveza s pripravo na OI ni imela izkušenj, OKS pa tudi ni bil vajen imeti zraven dodatne skupine 25 ljudi. Toda zasukali so rokave, bili smo res v soju žarometov, snemali reklame, bili gostje v oddajah, imeli modne revije v reprezentančni kolekciji. Vse je bilo za nas nekaj novega in nepozabnega.« Edini, ki ga ni več med živimi iz pionirske zasedbe Leopolda Jerasa, je leta 2011 preminuli Iztok Puc. Nastop v Sydneyju ni ostal edini. Slovenci so naslednji velik korak storili štiri leta pozneje, ko so osvojili srebro na domačem EP, kar jim je prineslo še en olimpijski nastop v Atenah (11. mesto). Na naslednjega je bilo treba čakati 12 let in OI v Riu, kjer so bili šesti. »Menim, da smo s tistim prebojem odprli vrata našim zanamcem. Verjamem, da bo Slovenija igrala tudi na OI v Tokiu, kjer bo imela veliko višje ambicije, kot smo jih imeli tedaj mi.« 




Deli s prijatelji