NOGOMET
Štajerski medved se prebuja
Celjski napadalec Žan Medved je bil član Maribora in Olimpije.
Odpri galerijo
Ima ambiciozne cilje, želi biti prvi strelec slovenskega prvenstva. FOTO: Urban Lesjak
Olimpija in Maribor sta sezono začela brez klasične devetice, ki bi se v kazenskem prostoru znašla kot riba v vodi in zabijala gole. A nobeden od njiju ne bi imel težav, če bi imela le kanček več posluha za mlade nogometaše. Pri Celju igra Žan Medved.
Prihaja iz naselja Cirkovce blizu Kidričevega. Pri vijoličnih je bil član kadetskega moštva, nato je v 2. SNL debitiral za prvo moštvo Aluminija, pri sedemnajstih letih ga je v Ljubljano pripeljala Olimpija. Ker ni dobil priložnosti v prvem moštvu, se je kalil pri Fužinarju, od koder je šel na Slovaško k Slovanu iz Bratislave. Nazadnje je bil posojen poljskemu klubu Wisla.
»Sem otrok Aluminija, kamor me je odpeljal oče Danilo, sicer moja trdna opora. Mama Lidija je še en podporni steber, tako kot so brata, polbrat in moj vrstnik Tim, piše se Gliebe, 18-letni Žak in 12-letna sestra Hana. Pri Mariboru me niso upoštevali. Odšel sem, ker sem bil prepričan, da sem boljši od drugih in sem si zaslužil boljši tretma. Takratni športni direktor Zlatko Zahović je presodil, da nisem iz pravega testa. Nimam vijolične krvi, ker imam rad tistega, ki me hoče. Olimpija me je izbrala, ko sem igral za Aluminij. Veliko mi je pomagala, ko sem bil poldrugo leto poškodovan. V drugi ligi pri Fužinarju mi je šlo dobro od nog,« je bil kratek in jedrnat o prvem delu slovenskega poglavja Medved.
Priimek kar ustreza njegovi podobi: s 188 cm višine je zelo postaven, tudi igrati zna in se predvsem dobro ruvati z branilci.
Na Slovaškem pri Slovanu (tja ga je odpeljal njegov zastopnik Boban Savić, nekoč vratar pri Dravi, Rudarju ..., op. p.) in na Poljskem je občutil višjo raven.
»Kakovost je večja, ligi sta drugačni in 'metri' prav tako. Pri Slovanu, ki je resnično evropsko moštvo in je vseskozi pod pritiskom zmagovanja, je bila tudi ostra konkurenca. Nisem imel zagotovila z ustrezno minutažo in se po koncu sezone, ki sem jo izpeljal pri Wisli, nisem želel vrniti v Bratislavo. S Slovanom sem pogodbeno vezan še poldrugo leto. V Celju igram kot posojeni igralec,« je pojasnil drugi, še sveži del svoje poti, ki dobiva obetavno nadaljevanje v SNL.
»Drugačnost zahteva več časa za privajanje. Pri Celju nisem klasičen napadalec, več se gibljem, raje bi bil bliže vratom. Pri Slovanu in Wisli sem bil napadalec, ki je sprintal v kazenskem prostoru ali blizu njega. Tu se trošim. Tega ne jemljem kot slabost in je normalno. Sčasoma bom ujel ritem, ne bom le zapravljal priložnosti ali mi VAR ne bo razveljavljal golov, kot mi je kar tri proti Domžalam,« je opisal prehod iz višjega nogometnega razreda v nižjega, v katerem pa vidi lepo prihodnost za Celje in sebe.
»Hočem biti prvi strelec prvenstva. Koliko golov bom moral zabiti, ni pomembno. Celje je iz tekme v tekmo boljše in še boljše bo, kot bom boljši tudi jaz. Zato ker imamo kakovost,« je samozavesten tudi zaradi ne najboljše izkušnje z evropskega prvenstva do 21 let.
»Mislim, da je bil euro predvsem izkušnja za slovenski nogomet. Priznam, pričakoval sem več. Za nas so bili tekmeci premočni,« je pogumno nalil čistega vina.
Prihaja iz naselja Cirkovce blizu Kidričevega. Pri vijoličnih je bil član kadetskega moštva, nato je v 2. SNL debitiral za prvo moštvo Aluminija, pri sedemnajstih letih ga je v Ljubljano pripeljala Olimpija. Ker ni dobil priložnosti v prvem moštvu, se je kalil pri Fužinarju, od koder je šel na Slovaško k Slovanu iz Bratislave. Nazadnje je bil posojen poljskemu klubu Wisla.
»Sem otrok Aluminija, kamor me je odpeljal oče Danilo, sicer moja trdna opora. Mama Lidija je še en podporni steber, tako kot so brata, polbrat in moj vrstnik Tim, piše se Gliebe, 18-letni Žak in 12-letna sestra Hana. Pri Mariboru me niso upoštevali. Odšel sem, ker sem bil prepričan, da sem boljši od drugih in sem si zaslužil boljši tretma. Takratni športni direktor Zlatko Zahović je presodil, da nisem iz pravega testa. Nimam vijolične krvi, ker imam rad tistega, ki me hoče. Olimpija me je izbrala, ko sem igral za Aluminij. Veliko mi je pomagala, ko sem bil poldrugo leto poškodovan. V drugi ligi pri Fužinarju mi je šlo dobro od nog,« je bil kratek in jedrnat o prvem delu slovenskega poglavja Medved.
Priimek kar ustreza njegovi podobi: s 188 cm višine je zelo postaven, tudi igrati zna in se predvsem dobro ruvati z branilci.
Na Slovaškem pri Slovanu (tja ga je odpeljal njegov zastopnik Boban Savić, nekoč vratar pri Dravi, Rudarju ..., op. p.) in na Poljskem je občutil višjo raven.
»Kakovost je večja, ligi sta drugačni in 'metri' prav tako. Pri Slovanu, ki je resnično evropsko moštvo in je vseskozi pod pritiskom zmagovanja, je bila tudi ostra konkurenca. Nisem imel zagotovila z ustrezno minutažo in se po koncu sezone, ki sem jo izpeljal pri Wisli, nisem želel vrniti v Bratislavo. S Slovanom sem pogodbeno vezan še poldrugo leto. V Celju igram kot posojeni igralec,« je pojasnil drugi, še sveži del svoje poti, ki dobiva obetavno nadaljevanje v SNL.
»Drugačnost zahteva več časa za privajanje. Pri Celju nisem klasičen napadalec, več se gibljem, raje bi bil bliže vratom. Pri Slovanu in Wisli sem bil napadalec, ki je sprintal v kazenskem prostoru ali blizu njega. Tu se trošim. Tega ne jemljem kot slabost in je normalno. Sčasoma bom ujel ritem, ne bom le zapravljal priložnosti ali mi VAR ne bo razveljavljal golov, kot mi je kar tri proti Domžalam,« je opisal prehod iz višjega nogometnega razreda v nižjega, v katerem pa vidi lepo prihodnost za Celje in sebe.
»Hočem biti prvi strelec prvenstva. Koliko golov bom moral zabiti, ni pomembno. Celje je iz tekme v tekmo boljše in še boljše bo, kot bom boljši tudi jaz. Zato ker imamo kakovost,« je samozavesten tudi zaradi ne najboljše izkušnje z evropskega prvenstva do 21 let.
»Mislim, da je bil euro predvsem izkušnja za slovenski nogomet. Priznam, pričakoval sem več. Za nas so bili tekmeci premočni,« je pogumno nalil čistega vina.
