Se Litvi ne bo splačalo gostiti Slovencev?
Nadvse neprijetni scenariji za evropske prvake v košarki. Če se bodo razmere umirile, bodo naši asi junija igrali za klube.
Odpri galerijo
Ostajajo nam lepi spomini: Luka Dončić, Goran Dragić, Gašper Vidmar in Klemen Prepelič med finalom EP 2017. FOTO: Blaž Samec
Če razmere v mednarodni košarki ne bi bile tragične zaradi vseh posledic za igralce in moštva, bi bile že kar absurdne; tudi za slovensko reprezentanco. Po dveh desetletjih razdora na evropski klubski sceni se je na pogorišče spustil še zahrbtni virus in prinesel nove možnosti za manipulacije. Japonci vztrajajo, da bodo priredili olimpijske igre, čeprav so v sredo še enkrat prekinili svojo državno ligo. Litvi, ki naj bi tako kot Srbija, Kanada in Hrvaška gostila kvalifikacije za OI, pa bi se bržkone najbolj splačalo, če bi junijske dejavnosti odpadle.
Po razočaranju v kvalifikacijah za lansko svetovno prvenstvo smo se tolažili: Slovenija bo spet dala vetra vsem v Tokiu, ko bodo vnovič zaigrali vsi najboljši z Luko Dončićem na čelu. A scenariji, ki se zdaj ponujajo kot najbolj realni, niso najbolj obetavni, četudi bi lahko priredili tako štiri kvalifikacijske turnirje od 23. do 28. junija kot OI od 24. julija do 9. avgusta.
Če se bo liga NBA po koncu virusne krize nadaljevala, pri čemer se kot termin za start najpogosteje ponavlja sredina junija, bi morala Dončić in Vlatko Čančar (Goran Dragić je že poltretje leto reprezentančni upokojenec) v času kvalifikacij za OI igrati za svoje klube, da bi lahko nadomestili vsaj del poslovne izgube.
Če se razmere v ZDA ne bodo umirile, pa ni pričakovati, da bi delodajalci v istem obdobju dovolili svojim zvezdnikom, da lahko nastopajo za svoje domovine. Vprašanje je tudi, kaj bi se dogajalo z Zoranom Dragićem, Klemnom Prepeličem (in tudi Anthonyjem Randolphom), saj so špansko prvenstvo, ki bi se v normalnih okoliščinah končalo do 12. junija, prekinili do 24. aprila, moštva pa bi morala odigrati še 11 krogov in celotno končnico. Za nameček imajo Španci kot svetovni prvaki rezervirano mesto na OI in se jim bo manj mudilo v finišu DP.
Gašper Vidmar je medtem ubežal italijanski epidemiji, a ne tudi težavam s kolenom, z beneškim Reyerjem pa bi moral braniti naslov državnega prvaka. Brez vseh naštetih bi bile možnosti Slovenije zgolj teoretične, upoštevati moramo tudi, da bi bili košarkarji, ki so že ali še bodo predčasno končali klubsko sezono, do zbora izbrane vrste tri mesece brez pravega treninga. Težko je tudi pričakovati, da bi lahko slovenska zveza dokončala pogajanja z Dimitriosom Itoudisom za prevzem vloge selektorja.
Tudi scenarij B ni prijeten. Če bo Tokio spravil pod streho OI, mednarodna zveza FIBA pa ne bi mogla izpeljati košarkarskih kvalifikacij, bi za dopolnitev seznama udeležencev iger najverjetneje obveljala svetovna jakostna lestvica. To bi pomenilo, da bi se ob Japonski ter Španiji, Franciji, Argentini, ZDA, Avstraliji, Nigeriji in Iranu, ki so si vstopnice priigrali na SP, brez boja uvrstile še Srbija (5. na lestvici FIBA), Grčija (7.), Litva (8.) in Češka (9.).
Litovci, ki bi morali v kvalifikacijah gostiti Slovenijo v Kaunasu, bi tako ubili dve muhi na en mah: igrali bi na OI in prihranili denar za organizacijo turnirja, za katero je zgolj FIBA zahtevala 2,3 milijona evrov pristojbine. Pred Slovenijo, 17. na svetu, so še 10. Brazilija, 11. Rusija, 12. Italija, 13. Poljska, 14. Hrvaška, 15. Turčija in 16. Portoriko. Opcija C? Počakajmo še malo.
Po razočaranju v kvalifikacijah za lansko svetovno prvenstvo smo se tolažili: Slovenija bo spet dala vetra vsem v Tokiu, ko bodo vnovič zaigrali vsi najboljši z Luko Dončićem na čelu. A scenariji, ki se zdaj ponujajo kot najbolj realni, niso najbolj obetavni, četudi bi lahko priredili tako štiri kvalifikacijske turnirje od 23. do 28. junija kot OI od 24. julija do 9. avgusta.
Če se bo liga NBA po koncu virusne krize nadaljevala, pri čemer se kot termin za start najpogosteje ponavlja sredina junija, bi morala Dončić in Vlatko Čančar (Goran Dragić je že poltretje leto reprezentančni upokojenec) v času kvalifikacij za OI igrati za svoje klube, da bi lahko nadomestili vsaj del poslovne izgube.
Če se razmere v ZDA ne bodo umirile, pa ni pričakovati, da bi delodajalci v istem obdobju dovolili svojim zvezdnikom, da lahko nastopajo za svoje domovine. Vprašanje je tudi, kaj bi se dogajalo z Zoranom Dragićem, Klemnom Prepeličem (in tudi Anthonyjem Randolphom), saj so špansko prvenstvo, ki bi se v normalnih okoliščinah končalo do 12. junija, prekinili do 24. aprila, moštva pa bi morala odigrati še 11 krogov in celotno končnico. Za nameček imajo Španci kot svetovni prvaki rezervirano mesto na OI in se jim bo manj mudilo v finišu DP.
Pred Slovenijo še 11 moštev
Gašper Vidmar je medtem ubežal italijanski epidemiji, a ne tudi težavam s kolenom, z beneškim Reyerjem pa bi moral braniti naslov državnega prvaka. Brez vseh naštetih bi bile možnosti Slovenije zgolj teoretične, upoštevati moramo tudi, da bi bili košarkarji, ki so že ali še bodo predčasno končali klubsko sezono, do zbora izbrane vrste tri mesece brez pravega treninga. Težko je tudi pričakovati, da bi lahko slovenska zveza dokončala pogajanja z Dimitriosom Itoudisom za prevzem vloge selektorja.
Tudi scenarij B ni prijeten. Če bo Tokio spravil pod streho OI, mednarodna zveza FIBA pa ne bi mogla izpeljati košarkarskih kvalifikacij, bi za dopolnitev seznama udeležencev iger najverjetneje obveljala svetovna jakostna lestvica. To bi pomenilo, da bi se ob Japonski ter Španiji, Franciji, Argentini, ZDA, Avstraliji, Nigeriji in Iranu, ki so si vstopnice priigrali na SP, brez boja uvrstile še Srbija (5. na lestvici FIBA), Grčija (7.), Litva (8.) in Češka (9.).
Litovci, ki bi morali v kvalifikacijah gostiti Slovenijo v Kaunasu, bi tako ubili dve muhi na en mah: igrali bi na OI in prihranili denar za organizacijo turnirja, za katero je zgolj FIBA zahtevala 2,3 milijona evrov pristojbine. Pred Slovenijo, 17. na svetu, so še 10. Brazilija, 11. Rusija, 12. Italija, 13. Poljska, 14. Hrvaška, 15. Turčija in 16. Portoriko. Opcija C? Počakajmo še malo.
