BRONASTA OLIMPIJKA

S solzami je iz sebe izlila vsa čustva

Objavljeno 14. avgust 2020 09.35 | Posodobljeno 14. avgust 2020 09.35 | Piše: Miha Šimnovec

Lucija Polavder je pred 12 leti navdušila z bronasto kolajno na OI. Ljudje se čudijo njenemu spremenjenemu videzu.

Lucija Polavder najbolj uživa v družbi sinčka Vala Luke in srčnega izbranca Uroša Točaja. FOTO: osebni arhiv
Jutri bo minilo natanko 12 let od največjega uspeha Lucije Polavder, ki je 15. avgusta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu navdušila z bronasto kolajno v judu. »To so lepi spomini. Morda je zdaj moje zadovoljstvo še večje, kot je bilo tisti dan, ko še nisem zares dojela, kaj mi je uspelo. Takrat sem bila predvsem vesela, da je bilo vsega konec. Pot do olimpijskega odličja je bila namreč res dolga in naporna. Bilo je ogromno odrekanja in včasih se sprašujem, kako sem vse to sploh zmogla,« se je 35-letna Grižanka ozrla na vrhunec svoje uspešne kariere, v kateri je bila tudi dvakrat evropska prvakinja (Dunaj 2010 in Budimpešta 2013) in druga na svetovnem prvenstvu v Riu de Janeiru 2007. Kljub uspehu v Braziliji ni pričakovala, da se bo zanjo v kitajski metropoli razpletlo tako dobro. A na težko pričakovani dan D je izžarevala veliko samozavest in komaj čakala, da stopi na tatami. »Počutila sem se zelo dobro in samozavestno,« se je spomnila Polavderjeva. Zdi se, da je takrat prav nič ni moglo ustaviti na poti na zmagovalni oder. Iz tira je niso vrgli niti presenetljivi izidi nekaterih drugih dvobojev, pri čemer je izpostavila uvodni poraz Poljakinje Urszule Sadkowske, ki je bila v kategoriji nad 78 kilogramov med favoritinjami. »Od mojih nastopov mi je ostal najbolj v spominu dvoboj za tretje mesto z Južnokorejko Na-Young Kim. Ko sem jo po zadnjem napadu držala na tleh, sem vmes pogledovala na semafor in si želela le, da bi se sekunde, ki so se vlekle kakor jara kača, čim hitreje iztekle,« je Luca, kot jo še vedno kličejo, podoživela svojo zmago v obračunu za bronasto kolajno.

Od marca lani dela na pošti

Sledili so objem s trenerjem Marjanom Fabjanom, čestitke kolegov in kolegic iz kluba Z'dežele Sankaku ter slovesna razglasitev. »Ko je bilo konec, sem le jokala. S solzami sem iz sebe izlila vsa čustva,« je po največjem uspehu močno odleglo Polavderjevi. Zvečer so ji pripravili sprejem v slovenski hiši, kjer so jo presenetili z veliko torto. »Čestitat so mi prišli pravzaprav vsi funkcionarji iz OKS, na sprejemu je bilo tudi veliko drugih naših športnikov,« je razkrila nekdanja vrhunska judoistka. Od iger se ji je posebno v spomin vtisnilo še slovesno odprtje, na katerem je slovensko zastavo nosila njena klubska kolegica Urška Žolnir, švicarsko pa teniški zvezdnik Roger Federer, spominja se tudi rompompoma okrog domačega košarkarskega velikana Yaa Minga, lepo okrašene olimpijske vasi ... Nikoli ne bo pozabila niti dobrodošlice, ki so ji jo dva dni po vrnitvi, na rojstni dan njene matere Ide, pripravili sokrajani v Grižah, kjer se je zbralo res ogromno ljudi. Z judom je ostala Luca bolj ali manj tesno povezana, v Rogaški Slatini namreč vodi skupino otrok, starih od pet do 10 let, znova je sodelovala tudi pri izvedbi otroškega počitniškega tabora na Lopati. Potem ko se je poslovila od Slovenske vojske, je začela marca lani delati na Pošti Slovenije, stranke jo prepoznavajo in se čudijo njenemu spremenjenemu videzu (glede na tekmovalno obdobje) v poslovalnicah na Polzeli, v Petrovčah in na Vranskem, zasebno pa seveda najbolj uživa v družbi štiriletnega sinčka Vala Luke in srčnega izbranca Uroša Točaja




Deli s prijatelji