Prizori s Šmarne gore niso spodbudni

Na čisto drugačna vprašanja je odgovarjal Jure Dolenec, ko je 23. februarja z Barcelono gostoval v Celju. Bil je poln optimizma v pričakovanju končnice rokometne sezone, v kateri si je obetal, da bo prvič osvojil ligo prvakov in s Slovenijo drugič nastopil na OI. Zdaj mu misli zasedajo drugačne teme ...

»Vidimo, da so na svetu pomembnejše stvari kot šport. Treba je upoštevati navodila, ki nam jih dajejo pametnejši od nas, da bi lahko zajezili virus in se vrnili v normalno življenje. Meni ni hudega. Na srečo imamo nekaj vrta in v hiši dovolj prostora. Ne znam si predstavljati, da bi bil ves čas zaprt v bloku,« pove Dolenec, ki z ženo Sašo ter šestletnim Markom in dveletnim Luko živi v mirnem mestecu Castelldefels 20 km iz Barcelone.

Španija je za Italijo drugo največje žarišče te bolezni v Evropi. »Španci so se pozno lotili preventive. Bilo je že kar nekaj okužb, preden so ukrepali. Očitno se niso dosti naučili iz italijanskega primera. Ko se je že vedelo, da je Madrid center okužb v Španiji, smo tam še odigrali petdnevni pokalni turnir z osmimi ekipami, prisotni so bili navijači. Par dni pozneje pa je nastal preplah, vse se je začelo zapirati. Otroci niso šli več v šole in vrtce. Naenkrat so zelo zaostrili stvari, ni bilo tako kot v Sloveniji, kjer gre bolj postopoma. A menim, da bomo na koncu vsi na istem. Dokler se ljudje družimo in dokler lahko gremo iz hiš, se bo virus širil,« se noben ukrep ne zdi prestrog 31-letnemu igralcu, ki rešitev vidi v kitajskem rigoroznem modelu. »Če številke niso bile prirejene, je Kitajska najbolj napredna pri omejevanju tega virusa.«
 

Ven le še z aplikacijo?

V Španiji še lahko gredo v trgovino, lekarno, tudi na banko, če je nuja. »Ampak le ena oseba, ne moreš iti v trgovino z otrokom. Zdaj celo pravijo, da boš lahko šel iz hiše le z dovolilnico oziroma da bo neka aplikacija, prek katere boš vnaprej napovedal izhod in te bo policija lahko lažje nadzirala. Drugače pa se na sprehod ne sme. Nadzori so precej pogosti. V našem malem mestu so v zadnjih dneh zaznali 118 prekrškov, kazni pa so visoke,« se kršenje pravil ne izplača v Španiji, kjer ni več mogoče videti prizorov kot v Sloveniji, kjer so bili parki in izletniške točke zelo obiskani, preden se je ohladilo. »Sicer menim, da je dobro, če gredo ljudje v naravo, če gre za družine, ki se ne srečujejo z drugimi. To pa je težko narediti, videl sem posnetke, kako so bile vse mize na Šmarni gori zasedene. Glede na to, da se bolezen pokaže malo pozneje, se tudi v Sloveniji vse skupaj še ne bo kar tako umirilo. Ljudje nevarnosti še vedno ne jemljejo dovolj resno.«


V Barceloni še ni slišati, da bi se okužil kateri od športnikov. »Glede tega imamo srečo. Slišimo se pogosto, dvakrat na teden imamo videokonferenco. Vadimo po programu, v ponedeljek imamo tudi skupinsko vadbo. Načrt je, da ostanemo v stiku, da imamo zadolžitve,« moštveni duh na daljavo ohranjajo v Barceloni, kjer Škofjeločan kot vsi drugi še najbolj pogreša – žogo.