NOGOMET
Prej varstvo otrok kakor trening
Bojan Prašnikar kritično ocenjuje stanje nogometa v Sloveniji. Moti ga, ker domači trenerji ne uživajo potrebne veljave.
Odpri galerijo
Bojan Prašnikar opaža pomanjkanja vizije pri izobraževanju trenerjev. FOTO: Jože Suhadolnik
Lani se je potegoval za položaj predsednika Združenja nogometnih trenerjev Slovenije (ZNTS), a so cehovski kolegi izbrali manj znanega Igorja Boleta. Zadnja leta odmevajo kritične misli Bojana Prašnikarja, ki pri tem ne štedi krovne organizacije niti vodilnih v klubih.
Sedeminšestdesetletni strokovnjak iz Šmartnega ob Paki je bil prvi selektor slovenske reprezentance, še dvakrat je sedel na klopi izbrane vrste. Bil je prvak z Olimpijo in Mariborom, z vijoličnimi je na prelomu tisočletja prebil zid lige prvakov. Kot edini Slovenec je bil trener v bundesligi, kjer je dve sezoni (2007–2009) vodil Cottbus. Trenersko kariero je zaključil leta 2012 v Olimpiji. Strateg, ki je premikal meje v našem nogometu, se ni vdal epidemiji covida-19 in z velikim upanjem čaka na cepljenje. Obžaluje, ker je nogomet, razen najvišje profesionalne ravni, zamrl.
»Izgubljenega je veliko časa. To se bo še najbolj poznalo pri mladih nogometaših. Že dlje govorim, kako v naši prvi ligi primanjkuje kakovostnih mladih igralcev, a me nihče ni jemal resno. Zdaj bodo mnogi imeli izgovor v epidemiji, češ da so izgubili čas za delo in celo igralce, ki se po prisilnem premoru niso vrnili v nogomet. Ta problem smo imeli že leta prej. V prvi ligi je preprosto preveč tujcev, menim, da jih je prek 50 odstotkov,« se priduša Prašnikar, ki opozarja, da se z mlajšimi selekcijami dela neustrezno.
Kako je to mogoče, ko pa poslušamo, da je domača liga idealna za razvoj, uveljavljanje in poznejšo prodajo talentov? »Zato, ker so ključni snovalci nogometne ideologije najprej predsedniki klubov, športni direktorji, direktorji, starši igralcev in še kdo, trenerji pa so zadnji v vrsti, ki imajo možnost kaj pripomniti. Trenerji ne uživajo potrebne veljave. Pri mlajših selekcijah imajo v določenih klubih večjo veljavo starši otrok kot pa trenerji.
Marsikje vse skupaj deluje po sistemu varstva otrok in ne kot trening,« je strog Prašnikar, ki pod črto ocenjuje: »Vse to je posledica pomanjkanja vizije, koncepta pri izobraževanju trenerjev. Izgubili smo tudi stik s fakulteto za šport, kjer je nogomet ostal brez svoje katedre. Zdaj je vse na Nogometni zvezi Slovenije, kjer pa ne gre vse v pravo smer. Brez stroke ni napredka. Trenerje je treba izobraziti in jim dati veljavo, saj le v tem primeru lahko od njih pričakuješ rezultate,« poudarja starosta med domačimi strokovnjaki.
Sedeminšestdesetletni strokovnjak iz Šmartnega ob Paki je bil prvi selektor slovenske reprezentance, še dvakrat je sedel na klopi izbrane vrste. Bil je prvak z Olimpijo in Mariborom, z vijoličnimi je na prelomu tisočletja prebil zid lige prvakov. Kot edini Slovenec je bil trener v bundesligi, kjer je dve sezoni (2007–2009) vodil Cottbus. Trenersko kariero je zaključil leta 2012 v Olimpiji. Strateg, ki je premikal meje v našem nogometu, se ni vdal epidemiji covida-19 in z velikim upanjem čaka na cepljenje. Obžaluje, ker je nogomet, razen najvišje profesionalne ravni, zamrl.
»Izgubljenega je veliko časa. To se bo še najbolj poznalo pri mladih nogometaših. Že dlje govorim, kako v naši prvi ligi primanjkuje kakovostnih mladih igralcev, a me nihče ni jemal resno. Zdaj bodo mnogi imeli izgovor v epidemiji, češ da so izgubili čas za delo in celo igralce, ki se po prisilnem premoru niso vrnili v nogomet. Ta problem smo imeli že leta prej. V prvi ligi je preprosto preveč tujcev, menim, da jih je prek 50 odstotkov,« se priduša Prašnikar, ki opozarja, da se z mlajšimi selekcijami dela neustrezno.
Brez stroke ni napredka
Kako je to mogoče, ko pa poslušamo, da je domača liga idealna za razvoj, uveljavljanje in poznejšo prodajo talentov? »Zato, ker so ključni snovalci nogometne ideologije najprej predsedniki klubov, športni direktorji, direktorji, starši igralcev in še kdo, trenerji pa so zadnji v vrsti, ki imajo možnost kaj pripomniti. Trenerji ne uživajo potrebne veljave. Pri mlajših selekcijah imajo v določenih klubih večjo veljavo starši otrok kot pa trenerji.
Marsikje vse skupaj deluje po sistemu varstva otrok in ne kot trening,« je strog Prašnikar, ki pod črto ocenjuje: »Vse to je posledica pomanjkanja vizije, koncepta pri izobraževanju trenerjev. Izgubili smo tudi stik s fakulteto za šport, kjer je nogomet ostal brez svoje katedre. Zdaj je vse na Nogometni zvezi Slovenije, kjer pa ne gre vse v pravo smer. Brez stroke ni napredka. Trenerje je treba izobraziti in jim dati veljavo, saj le v tem primeru lahko od njih pričakuješ rezultate,« poudarja starosta med domačimi strokovnjaki.
