JUDO

Ob čudnem občutku začel igrati, da je močan

Marjan Fabjan s svojimi judoistkami osvojil že 6 kolajn na petih zaporednih OI. Tina Trstenjak zaokrožila olimpijsko kolekcijo kluba Z'dežele Sankaku.
Fotografija: Marjan Fabjan in Tina Trstenjak sta po sredini vrnitvi v domovino ponosno pokazala srebrno kolajno. FOTO: Miha Šimnovec
Odpri galerijo
Marjan Fabjan in Tina Trstenjak sta po sredini vrnitvi v domovino ponosno pokazala srebrno kolajno. FOTO: Miha Šimnovec

V Tokiu se je le še potrdilo, da je Marjan Fabjan najuspešnejši slovenski trener v zgodovini športa. Igre 32. olimpiade so namreč že pete zaporedne, na katerih je s svojimi judoistkami osvojil kolajno. V legendarni dvorani Nippon Budokan je 63-letni celjski strokovnjak po zlati lovoriki v Riu de Janeiru 2016 popeljal Tino Trstenjak še do naslova olimpijske podprvakinje v kategoriji do 63 kilogramov. Ob sredini vrnitvi v domovino je strnil vtise po novem podvigu.

Kako ste doživljali Tinine dvoboje, kdaj vam je bilo najtežje?
»Ko si je Tina med uvodnim obračunom poškodovala hrbet, sem že skoraj obupal. V tistem trenutku sem si rekel: 'Joj, vse je izgubljeno.' A že potem, ko je prišla z blazin, sem jo poskušal spodbuditi, rekoč: 'Greva naprej – do konca!' Tina mi je le prikimala. Če ne bi bila prepričana vase, bi mi dala to vedeti. Iz uro oddaljenega kraja se je nato do dvorane pripeljal zdravnik dr. Matjaž Vogrin, s katerim sem se posvetoval glede poškodbe. O njej sva razpravljala kakšnih deset minut in prišla do zaključka, da bo morda že dovolj tableta proti bolečinam, če pa bi se stanje poslabšalo, bi posegli še po injekciji. Na srečo tako hudo ni bilo. Tina si je hitro opomogla, tudi zaradi tablete, ki je prijela v podaljšku drugega dvoboja. Bolečina je malo popustila, tako da je lahko v nadaljevanju iztisnila vse atome moči.«

Zaradi teh težav ima verjetno ta kolajna še večjo težo, kajne?
»Da, vsaka ima svojo vrednost, a ta ima posebno tudi zato, ker nam je le še srebrna manjkala v dosedanji olimpijski kolekciji dveh zlatih in treh bronastih odličij. A potihem sem tudi tokrat meril na najžlahtnejšo, tudi sami ste lahko videli, kako dobro se je borila Tina. Začela je na polno in res je le malo manjkalo, da bi ugnala tudi Clarisse Agbegnenou. Čutil sem, da je prava, tudi sama si je želela zlato.«

Kako zelo ste bili živčni med tekmovanjem?
»Ne pretirano. Bolj živčen sem bil ves teden prej, ko sem se v olimpijski vasi zaprl v sobo, proučeval tekmice in analiziral vse možne scenarije. Ven sem šel le jest. Med tekmovanjem me je malo stisnilo le pred finalom, ko sem dobil čuden občutek, ki me je držal kakšnih 15 minut, česar pa nisem smel pokazati Tini. Takrat sem začel igrati, da sem močan, da bova skupaj zmagala.«

Ali vas je Francozinja presenetila z izkazovanjem spoštovanja do Trstenjakove?
»Ne, kajti dobro jo poznam. Clarisse je že od nekdaj izjemno čustvena in pozitivna, med vsemi tekmicami pa ima še posebej rada prav Tino. Na vsaki tekmi jo poišče in pride pozdravit. Enako velja za Italijanko Mario Centracchio, Tinino polfinalno tekmico, ki jo je oče še kot deklico vozil k nam na priprave.«

Vaša varovanka je znova dokazala, da je borka v pravem pomenu besede.
»Drži, toda borci so vsi. Tina se je začela z judom ukvarjati kot povprečen otrok, kakor pred njo Urška Žolnir in Lucija Polavder. Ne bi mogel trditi, da so bile pretirano nadarjene za ta šport, potrebna sta bila čas in trdo delo, da so postale vrhunske judoistke. Lahko se pohvalim s tem, da so vse začele trenirati pri meni kot deklice, vse so zdržale vse treninge in dosegle vrhunske rezultate.«

Kaj je skrivnost vašega uspeha?
»Pravilno delo. Pa vztrajnost. In vse človeške vrline, od poštenosti naprej. Ko v določeni sredini zavlada medsebojno spoštovanje, je mogoče iz otrok narediti takšne šampione, kakršna je Tina.« 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas