NOGOMET

Nikakor nismo kakšna kanta za nabijanje

Slovenski nogometaš Miha Blažič igra vidno vlogo pri Ferencvarosu. V pogovoru je razkril tudi, kako je igrati proti Messiju in Ronaldu.
Fotografija: Miha Blažič (desno) je nezamenljivi člen Ferencvarosa. FOTO: Bernadett Szabo/Reuters
Odpri galerijo
Miha Blažič (desno) je nezamenljivi člen Ferencvarosa. FOTO: Bernadett Szabo/Reuters

Vidno vlogo pri Ferencvarosu igra tudi branilec slovenske nogometne reprezentance Miha Blažič. Z zeleno-belimi se je uvrstil v skupinski del evropske lige, od katere so se madžarski prvaki poslovili s tremi točkami. Blažič je nezamenljivi člen moštva, ki ga bo v spomladanski del sezone popeljal nekdanji ruski selektor Stanislav Čerčesov.

Pogosto pozabljamo, kako velik nogometni narod so Madžari, je takšno tudi njihovo razmišljanje?

»V Evropi od nas ne zahtevajo, da smo prvi, želijo pa si, da bi bili vsaj konkurenčni. Da se skozi tekme vidi, da imaš možnosti premagati tudi večje in bogatejše. Čuti se neki ponos, ki bo tu vedno prisoten. Glede na to, da je to že naša tretja sezona v Evropi, nekako pričakujejo, da nam bo zdaj malce lažje. Ampak ni. Bayer in Betis bi lahko igrala tudi v ligi prvakov, ko pogledam druge skupine, si mislim, da bi se lahko vse skupaj malce bolje porazdelilo. Ostaja nekaj grenkega priokusa … Ja, v redu, zagotovo so tekmeci pokazali nekaj več, a tudi mi nismo kanta za nabijanje. Daleč od tega. Odigrali smo nekaj dobrih tekem, morda nam je zmanjkal kanček sreče in zbranosti. V Evropi se to plača.«

Igrate že od junija, ko so bile prve pripravljalne tekme. Kako težko ste čakali praznike in zimski premor?

»Da, prišli so prav. Ampak vseeno sem raje v pogonu, kot da ne igram.«

Kako ste pospremili podvig Mure proti Tottenhamu?

»Po vsaki tekmi sem pogledal evropski izid Mure. Zelo sem bil vesel, ko pa sem si malo ogledal posnetke, je bilo razvidno, da to ni bila srečna zmaga z dvema streloma na gol. Res so prikazali dobro igro, kar je proti takšni ekipi res nekaj izjemnega. Kapo dol in upam, da bodo nadaljevali tako in da bodo tudi prihodnje leto v Evropi.«

S slovenskim nogometom je bil več let močno povezan tudi vaš zadnji trener. Peter Stöger (decembra ga je nasledil Čerčesov, op. p.) je vodil Miša Brečka in Dominica Maroha v Kölnu, pa tudi Nastjo Čeha in Dareta Vršiča v Austrii.

»Njegov pomočnik Alexander Bade mi je omenil tudi Milivoja Novakovića, s katerim sta igrala skupaj. Novo imajo v zelo lepem spominu kot igralca in človeka.«

Kako močno so se spremenili treningi glede na to, da vas je prej vodil Sergej Rebrov, ki je prestal železno šolo kijevskega Dinama in legendarnega Valerija Lobanovskega?

»Ta percepcija Rebrova, da je ta stara ukrajinska šola, je zelo napačna. Je zelo sodoben trener, kar zadeva treninge, taktiko .... Večkrat nam je govoril, kakšni so bili treningi pod Lobanovskim. Zaveda se, da česa takšnega ni več mogoče početi. Te stare šole ni več. Morda sem jo izkusil v Kopru, ko sem se prebil v prvo ekipo, a takrat so šli tisti časi že proti koncu.«

Ko že omenjate tiste čase: igrali ste denimo z Amirjem Karićem, Milanom Ostercem, Matejem Mavričem Rožičem ... Je bil kdo takšen, da je mlade igralce vzel pod svoje okrilje in delil nasvete?

»Da bi se kdo ravno usedel z mano, to ne, bolj si moral ti črpati od njih. Mogoče kakšne malenkosti in detajle so delili s tabo, a zdaj vidiš, da imajo neko težo. To ti ostane. Bili so prijazni do nas, sprejeli so nas tiste tri ali štiri, ki smo takrat prišli v ekipo še res zelo mladi. Zahtevali so precej, kar je tudi prav. Takrat so bili prvaki, to so igralci, ki so imeli izjemne kariere tudi kot reprezentanti. Do njih smo čutili neko strahospoštovanje.«

Kmalu ste dočakali svoj ognjeni krst v evropskih kvalifikacijah, in to v več tisoč kilometrov oddaljenem Karagandiju v Kazahstanu. Kako se spominjate tistega popotovanja?

»Bilo je dolgo! (smeh) Ko pomislim, kako potujemo zdaj, je to čisto nekaj drugega. Takrat smo bili skupaj z (Leom) Štulcem in (Aljažem) Struno, še posebno jaz in Štulac sva bila še zelo mlada. Takrat razmišljaš drugače kot zdaj. Ampak to si bom nedvomno zapomnil za vedno.«

Kot si boste verjetno za vedno zapomnili dvoboje z Marcosom Tavaresom. Z legendarnim kapetanom Maribora ste se pomerili večkrat kot z vsemi tekmeci v karieri.

»Tisti Maribor je bil res fantastičen. Vsako leto so igrali v Evropi, imeli so dobre igralce in dobro so igrali kot ekipa. Tavares? On je pač eden najboljših napadalcev in igralcev v slovenski ligi nasploh. Težko je igrati proti njemu, velikokrat je odločal tudi pomembne tekme. Res izjemen igralec.«

Dotaknimo se še sezone, ki ste jo lani odigrali v ligi prvakov, ko sta bila vaša tekmeca Lionel Messi in Cristiano Ronaldo.

»Po mojem mnenju bom na te stvari čez nekaj let gledal drugače. Ne glede na to, da sta drugačna, je težko igrati proti obema. Messi vzame žogo na svoji polovici, lahko preigra štiri in poda ali ne vem kaj … Ali pa pribori enajstmetrovko svoji ekipi tako, kot je to storil proti nam. Pri Ronaldu pa moraš biti 90 minut res pozoren, ker ti ga lahko zabije v vsakem trenutku.«

Za konec še o reprezentanci: kvalifikacije za SP 2022 ste začeli odlično, z zmago nad Hrvaško, nato se je krivulja obrnila navzdol. Sami ste redno začenjali tekme, a nato izpadli iz prve postave. S kakšnimi občutki se poslavljate od zadnjega ciklusa?

»Zagotovo bi rad igral, tako kot vsak, ampak to so odločitve selektorja, ki jih je treba spoštovati. Škoda, začeli smo dobro. Vseeno mislim, da nismo tako daleč. Izboljšati moramo nekatere stvari, a ekipa je zelo dobra, vzdušje tudi. Verjamem, da lahko dosežemo veliko boljše rezultate.« 

Več iz te teme:

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas