JUDO

Na poti na vrh je svoje opravil tudi adrenalin

Objavljeno 18. maj 2020 10.12 | Posodobljeno 18. maj 2020 10.12 | Piše: Miha Šimnovec

Raša Sraka Vuković prva slovenska evropska prvakinja v judu. Z zgodovinsko zlato kolajno iz Düsseldorfa 2003. dobila tudi moža.

Raša Sraka (Vuković) se je v zgodovino vpisala kot prva slovenska evropska prvakinja v judu. FOTO: Tamas Zahonyi/IJF
Raša Sraka (poročena Vuković) se je po navadi najbolje borila na tistih tekmovanjih v judu, za katera se ni mogla najbolje pripraviti. Tako je bilo tudi na evropskem prvenstvu v Düsseldorfu, kjer se je na včerajšnji dan pred sedemnajstimi leti ovenčala z zlato lovoriko v kategoriji do 70 kg. Z njo se je v zgodovino tega japonskega olimpijskega borilnega športa vpisala kot prva slovenska prvakinja stare celine.

»Ker sem si pred prvenstvom poškodovala ramo, se nisem mogla stoodstotno pripraviti. Z Januszem Pawlowskim, glavnim trenerjem pri JK Bežigrad, sem v zaključnih pripravah vadila po zelo prilagojenem programu. Za spodbudo sem si za cilj zastavila, da poskušam doseči vsaj uvrstitev, pri čemer sem upala na ugoden žreb,« je Raša podoživela priprave, na katerih je morala zaradi bolečin v rami močno stiskati zobe. Žarek upanja je zanjo posijal na zadnjem treningu, na katerem ji je šlo kar dobro od rok.

»Skoraj čez noč se je pri meni vendarle zgodil preskok od tistega, ko nič nisem mogla, do tistega, ko sem se lahko kolikor toliko normalno borila. Zaradi tega me je pred odhodom in med potjo proti Düsseldorfu spremljal kar dober občutek,« se spominja 40-letna Ljubljančanka. Na evropskem prvenstvu se ji je nato želja, da bi dobila ugoden žreb, uresničila. Potem ko je bila v uvodnem krogu prosta, je v drugem z davljenjem prisilila k vdaji Izraelko Noo Laor, v četrtfinalu je predčasno strla odpor Ukrajinke Marine Priščepe, v polfinalu pa se je pomerila z Nizozemko Edith Bosch, branilko naslova evropske podprvakinje iz Maribora 2002, proti kateri je imela večinoma slabe izkušnje.
 

Ustrašila se je za roko


»Počutila sem se dobro in tudi rama mi ni povzročala težav. Očitno je adrenalin opravil svoje. Med borbo sem se prepričala, da se lahko enakovredno kosam z njo, kar je verjetno Edith začutila, zaradi česar je postajala čedalje bolj živčna. To je prejkone botrovalo tudi njeni napaki, saj se me je lotila s prepovedanim vzvodom na roki. Zelo sem se ustrašila, kar sem tudi jasno pokazala. Sodnik jo je zaradi tega diskvalificiral, jaz pa sem se veselila uvrstitve v finale,« je opisala enega od ključnih trenutkov na poti na prestol.

V zaključnem dvoboju jo je nato na drugi strani tatamija pričakala Nemka Heide Wollert. »Ker je bila Heide domačinka, je imela zagotovo prednost domačega terena. A po drugi strani še ni bila uveljavljena tekmovalka, zaradi česar sem si rekla, da je to moja velika priložnost, ki je ne smem zapraviti, saj je vprašanje, kdaj se mi bo spet ponudila. Na srečo sem jo izkoristila; potem ko sem si priborila manjšo prednost, sem jo pametno zadržala do konca in slavila zmago,« je razkrila Raša, za katero je s tribun glasno navijala tudi družina – oče Stane, mati Breda in sestra Maša.
Na tisto obdobje ima tudi sicer lepe spomine.

»Nekaj dni po vrnitvi iz Nemčije smo v klubu pripravili zabavo, ki smo jo nadaljevali na majskih igrah. Običajno nisem hodila naprej, takrat pa kolegov nisem mogla zavrniti, ker smo navsezadnje proslavljali moj naslov evropske prvakinje. No, tisti večer sva se nato zbližala z Luko Vukovićem, mojim zdajšnjim možem, 23. maj torej štejem za dan, ko sva začela hoditi. Še zdaj ga hecam, da se je v resnici zaljubil v mojo zlato kolajno, in ne v mene,« je sklenila v smehu prva slovenska evropska prvakinja v judu. 




Deli s prijatelji