Na kavi s Petrom Prevcem: »Nikoli si nisem predstavljal, da bom slaven«

Peter Prevc je skakalec z velikimi uspehi in do sezone 2015/16 je dosegel vse, kar bi si vrhunski športnik lahko želel. Od dveh olimpijskih do številnih medalj na svetovnih prvenstvih, pa tudi zlato leta 2016 v Bad Mitterdorfu.

Prvi mali globus v poletih je prejel leta 2014, zmagal je na novoletni turneji štirih skakalnic 2015/2016, samo v tej sezoni je naštel kar 15 zmag in 22 stopničk ter osvojil mali kristalni globus.

Ko se je tako trdno zapisal med prvake, je bilo realno pričakovati, da bo po vrhunski karieri prišel tudi padec, a je Petrov pravi uspeh ta, kako se je z neuspehom ali poškodbo spopadel in nadaljeval s tem, kar počne najraje. »Definicija za uspeh? Da delaš, kar znaš in te veseli, imaš krog ljudi, s katerimi si lahko popolnoma sproščen,« pravi skromni športnik, ki je ambasador Huaweijeve kampanje Ključ do uspeha je v tebi.

Zberite pogum in se Petru ter kampanji pridružite tudi vi. Delite svoje izkušnje in povejte, zakaj je treba vztrajati in uresničiti svoje sanje, zakaj je treba verjeti vase tudi, ko se zdi, da ne gre več naprej, ter ko naletimo na negativne odzive in poškodbe. 



Kdaj ste se začeli ukvarjati s smučarskimi skoki in kdaj je bil trenutek, ko ste vedeli, da to želite početi kar najdlje v svojem življenju?
S smučarskimi skoki sem se začel ukvarjati pri desetih letih. Najprej je bil to le še eden od športov, s katerimi sem se ukvarjal, proti koncu osnovne šole pa so vsi drugi odpadli. V srednji šoli sem se za smučarske skoke »specializiral«. Konec srednje šole sem dosegel že nekaj spodbudnih rezultatov v svetovnem pokalu in mislim, da sem takrat videl, da to je pa področje, na katerem mi lahko uspe.

Ste si kot otrok ali najstnik upali misliti, da vas bo ta šport ponesel tako daleč, da boste z njim dosegli praktično svetovno slavo?
Nikoli, čeprav se slabo spomnim otroštva. Drugi so mi sicer pozneje povedali, da sem že v osnovni šoli rekel, da bom svetovni prvak. Ampak nisem si nikoli predstavljal, da bi bil slaven. Hotel sem biti vrhunski v športu.


In ko smo ravno pri slavi, pri prepoznavnosti … Zdi se ali pa je bilo tako čutiti vsaj pred leti, da vam ves medijski pomp ne laska preveč. Ste vse to zdaj vzeli v zakup ali ob vseh kamerah in mikrofonih, ki snemajo vaše izjave, še vedno čutite nelagodje?
Še vedno mi kamere, mikrofoni, objektivi ne ležijo preveč. Pred vsemi se tudi težko sprostim, čeprav sem pred njimi že kar nekajkrat stal. Vendar je to nekaj, kar pride zraven v paketu in vse skupaj lažje prenesem. Sem tudi tak človek, ki hoče imeti snemalne termine vnaprej dogovorjene. Ne toliko vsebinsko, predvsem časovno hočem vedeti, koliko časa mi bo nekaj vzelo. In potem se na to lahko pripravim.

Šport je nepredvidljiv. Enkrat si na vrhu, potem padeš, se po padcu pobiraš, lahko kar dolgo … Najbrž je ob tem ogromno notranjih bojev, ko se znajdeš v nekakšnem, tudi čustvenem, labirintu. Kako se spopadate s temi situacijami? Od kod črpate moč za nadaljnje delo, tudi ko motivacija popusti?
Ni samo šport nepredvidljiv. Tudi življenje je. Nikoli ne gre vsem vse po maslu. Tako sem si velikokrat po neuspehu rekel, da je še kaj hujšega. Ali pa preboliš. Med prebolevanjem razmišljaš, zakaj je neuspeh prišel, ter narediš načrt, kako se boš izboljšal. Ko načrt deluje, je super, ko pa se dalj časa vrtiš v neuspehu, pa je težko. Voljo do vztrajanja dobiš iz malenkosti, ki jih popraviš in utrdiš. Motivacija mi pa zelo redko pade. Večkrat se zgodi, da imam po neuspelem skoku veliko motivacije, da bi šel kar takoj spet na zaletišče in popravil napake.

Po sezoni, ko ste iz tekme v tekmo stali na stopničkah, je prišlo malce težavnejše obdobje. V športnem svetu je še sploh očitno, da športniki dobivajo podporo javnosti, ko so v vrhu, ob padcu pa se vsuje vse polno, tudi zlobnih, komentarjev. Jih berete? Kako se spopadate z njimi? 
Komentarje zelo malo berem, ravno zaradi tega, ker je predvidljivo, kakšni bodo. Če je uspeh, bodo pozitivni, če ga ne bo, bo najprej spodbuda, z naslednjimi neuspehi pa bo raslo nezadovoljstvo navijačev.

Z njimi se spopadem tako, da preberem komentar, kot da govori o nekem drugem Petru Prevcu, ne o meni. Kot da sta dva Petra Prevca. Eden, ki bere komentar, in drugi Peter, ki je v komentarju.


Kaj je po vaši oceni najpomembnejše v trenutku neuspeha, kaj lahko naredimo sami, da gremo naprej novim uspehom naproti?
Mislim, da je treba neuspeh sprejeti. Rečeš si, ni mi uspelo, si vzameš čas za žalost. Potem premisliš, zakaj ni uspelo, ali sem res, čisto zares naredil vse, kar bi moral. Ko vidiš, kje so napake, vanje zagrizeš. Predvsem je pomembno, da verjamemo v to, kar delamo, ter da smo potrpežljivi. Danes je svetu toliko instantnih, hitrih načinov zadovoljevanja potreb, da bi radi imeli vse stvari takoj. A to ne gre. Za nekatere stvari se je treba boriti in bodriti dalj časa.

Nedvomno in ne glede na vse pa ste uspešen športnik. V duhu kampanje Ključ do uspeha se skriva v tebi lahko z našimi bralci zagotovo delite svojo osebno zmagoslavno kombinacijo, svoj ključ do uspehov, ki jih nizate? 
Nimam zmagoslavne kombinacije. Ni ključa, ki bi vedno deloval. Za različne stvari so različne ključavnice.
Trudim se biti pripravljen na najslabše in upati na najboljše. Ko mi nekaj dlje časa ne gre, se velikokrat zjezim, odrinem vse stran in vse nekam pošljem. Takrat se potem poskušam postaviti malo zunaj sebe in oceniti, ali je res tako slabo, kot se zdi. Po navadi opazim, da stvari niso tako slabe, kot se zdijo na prve občutke, bo pa treba še vztrajati. Ter se kdaj tudi prepustiti.