Mura in Prekmurje na nogometnem Triglavu

Mura je velika zmagovalka jubilejne 30. sezone slovenskega nogometnega prvenstva. Deset mesecev dolgo in že drugo zapovrstjo pandemijsko sezono je začela šampionsko, vmes prepustila vajeti največjima tekmecema Mariboru in Olimpiji, končala pa s šampionsko zmago v Ljudskem vrtu s 3:1. Maribor je za 16. zvezdico potreboval le neodločen razplet. Mura je po dveh drugih mestih (1994 in 1998) prvič postala slovenski prvak, in to kot sedmi klub.

Zadnji krog je v dodatne kvalifikacije za obstanek (Gorica je v 1. SNL plesala le eno sezono, v elitni razred pa se je uvrstil Kalcer Radomlje) po porazu proti Celju potisnil Koper, ki ga bo izzvalo drugouvrščeno moštvo iz 2. SNL Krka. Zdaj že nekdanji prvaki Celjani sezono lahko izboljšajo z zmago v jutrišnjem finalu pokala Pivovarne Union proti Olimpiji na koprski Bonifiki. Sobočani so s samozavestjo favoritov izpeljali zadnjo bitko, za katero je vojskovodja zmagovalnega moštva Ante Šimundža pripravil še eno brezhibno taktično strategijo v svoji bogati zbirki podvigov in ji ni bil kos njegov mlajši tekmec z vijolične klopi Simon Rožman.


»To je bila vznemirljiva sezona z vzponi in padci. A ni bila turbulentna le za nas, temveč za več klubov. Zahvalil bi se igralcem, strokovnemu vodstvu, klubu in navijačem, ki so nam dali prepotrebno energijo, s katero smo prišli do zgodovinskega uspeha,« je povedal osrednji mož črno-belega večera v Ljudskem vrtu. V soboškem slavju sredi vijoličnega hrama pod Kalvarijo je bilo veliko soboških junakov: od nepričakovanega prvega igralca tekme, strelca prvega gola in režiserja enajstmetrovke Klemna Šturma, do džokerja s klopi Mihaela Klepača, ki je nagnil jeziček na tehtnici na prekmursko stran, do najboljšega strelca moštva in igralca, ki je z bele točke postavil piko na i zgodovinske tekme Luke Bobičanca.
 

Rasli, niso pa še odrasli

Kapetan Žiga Kous, neumorni dirigent Nino Kouter, poveljnik v obrambi Matic Maruško in poškodovani prvi kapetan Alen Kozar so v najstniških vlogah začeli pisati poglavje pred desetletjem pod Šimundževo taktirko. V trenerjevem drugem mandatu – vmes je bila Mura tudi na dnu – so že v tretji sezoni po uvrstitvi v 1. SNL spisali zgodovinskega. Mura z močnim prekmurskim pridihom z nogometaši, vzgojenimi v Fazaneriji, je svetel zgled. Domači fantje, med katerimi so se letos ali že prej uveljavili ali pa so se predstavili, so še Amadej Maroša, Klemen Pucko, brata Kai in Tai Cipot, Vito Štrakl ... V izkušenih igralcih so imeli učitelje in mentorje.


Zraven je bil še en mož, ki je bil na igrišču tudi pred desetimi leti in je ubranil naslov prvaka, Celjan. A Jure Travner je le eden od skrbno izbranih »domačih tujcev« (Matko Obradović, Jan Gorenc, Kevin Žižek ...), ki so zaokrožili Murino šampionsko podobo. »Verjeli smo v svojo kakovost, zasluženo smo prvaki. Smo soigralci, sodelavci, zmagujemo skupaj, trpimo skupaj in izgubljamo skupaj. Pomembno je, da smo drug drugemu v podporo,« je kemijo, ki je pisala zgodovino, razkril Kous. Soboški pogled v prihodnost je, dokler ga bo narekoval Šimundža, umirjen.


»Pomembno je, da ostanemo trezni, mirni, razmišljamo, kako bi napredovali. V štirih letih smo hitro zoreli, toda nismo še odrasli,« je trdno na tleh trener, ki je v 2. SNL začel sestavljati šampionski mozaik in ga sestavil sezono ali dve prehitro.