Messija čaka pekel, z Ronaldom ali brez

Odkar so 1. t. m. izžrebali skupine lige prvakov, se ljubitelji nogometa veselijo dvoboja med Juventusom in Barcelono v 2. krogu tekmovanja. Drevi ga bodo dočakali, vprašanje pa je, ali bodo videli zvezdniško soočenje med Cristianom Ronaldom in Lionelom Messijem, prvo po Portugalčevem prestopu iz vrst madridskega Reala pred dvema letoma. Odkar je bil pred dvema tednoma pozitiven na testiranju na novi koronavirus, živi v karanteni in čaka na dovoljenje za vrnitev na igrišče.

Ronaldo se dobro počuti in vadi v svoji vili v Torinu, a tudi včeraj ni treniral s soigralci. Počakati je moral na izvide obveznega testiranja 24 ur pred začetkom tekme, da bi mu lahko prižgali zeleno luč. Nanjo nestrpno čaka tudi trener Juventusa Andrea Pirlo, saj se dobro zaveda, da je napad njegovega moštva bistveno manj udaren, ko ne more računati na slovito številko sedem. Prejšnji teden je Juve resda prepričljivo vstopil v novo sezono lige prvakov z zmago v Kijevu z 2:0 z dvema goloma Alvara Morate, v italijanski ligi pa je po petih krogih šele peti z dvema zmagama in tremi neodločenimi izidi, dvema brez CR7.

Po drugem najskromnejšem startu v DP v zadnjih devetih sezonah so Torinčani upravičeno zaskrbljeni, hkrati pa si obetajo, da jim bo po Ronaldovi vrnitvi marsikaj teklo bolje. Z njim na igrišču namreč dosegajo več golov kot brez njega (v DP v povprečju 2:1,5 na tekmo), osvajajo več točk (2,3:1,7) in imajo višji odstotek zmag (73:50 %), zelo pomemben pa je tudi psihološki dejavnik. Portugalec pač izžareva tolikšno samozavest, da se je nalezejo tudi soigralci, kar je lahko ključno v obdobju, ko se moštvo privaja na taktirko novega trenerja.
 

Berlinski poraz še vedno boli

Andrea Pirlo se je že med vrhunsko igralsko kariero pri Brescii, Interju, Milanu in Juventusu uvrstil med velikane italijanskega nogometa, za državno reprezentanco pa je odigral kar 116 tekem. Z imenitno tehniko in izjemno igralno inteligenco si je prislužil vzdevka Profesor in Maestro, Marcello Lippi je zanj nekoč dejal, da je tihi vodja svojih moštev, ker je dovolj zgovoren z nogama. Kot trener pa je začetnik, pred njim je šele druga tekma v ligi prvakov na klopi črno-belih iz Torina, potem ko je kot šele tretji v zgodovini kluba (po Lippiju in Fabiu Capellu) debitiral v LP z zmago na tekmečevem stadionu. Drevi ga čaka trši oreh, ob katerem bo bržkone pozabil na svoj mirni značaj, spomnil pa se bo zadnjega nastopa v dresu Juventusa. Šestega junija 2015 je njegove upe, da bi lahko prišel do tretjega šampionskega naslova v LP (dva je osvojil z Milanom z letih 2003 in 2007), razblinila prav Barcelona z Messijem na čelu. V Berlinu je bilo 3:1 za blaugrano.


Barcelona je bila takrat drugačno moštvo. Čudežni Argentinec je bil pet let mlajši, ob sebi je imel v napadu Luisa Suareza in Neymarja, v zvezni vrsti Andresa Iniesto in Xavija, pri obrambnih nalogah pa tudi Javierja Mascherana in Danija Alvesa. O takšnih soigralcih lahko Messi danes le sanja, kar sta potrdila tako poraz v sobotnem clasicu z Realom z 1:3 kot stanje v španski ligi, v kateri je Barça iztržila le dve zmagi v petih tekmah in dosegla en gol manj kot večno defenzivni Atletico. Danes za nameček ne bo mogla računati na kaznovanega Gerarda Piqueja in poškodovanega Philippa Coutinha.

Navijači katalonskega ponosa se lahko tolažijo, da je med nogometaši trenerja Ronalda Koemana veliko mladih, Messi pa pri 33 letih in po žolčnih sporih s klubskim vodstvom nima več veliko niti časa niti potrpljenja. Od njega pričakujejo čudeže vsak dan, tudi proti Juventusu, ki ima poškodovana Giorgia Chiellinija in Matthijsa de Ligta ter ne povsem pripravljenega Leonarda Bonuccija, a kljub vsemu tradicionalno granitno obrambo.