Madžar, ki ne bo pozabil Maribora

Ko bi v Sloveniji omenili ime madžarskega nogometaša Barnabasa Sztipánovicsa, bi pri priči narisali nasmeh na obraz navijačem Maribora. Ta napadalec je namreč pred natanko 20 leti zabil odločilni zadetek prvenstva na derbiju za Bežigradom in tako želeno šampionsko lovoriko priigral mariborskemu moštvu. Dve desetletji pozneje je v povsem drugačnih vodah: ukvarja se s kmetijstvom, poljedelstvom in živinorejo v domači Baranji na jugu Madžarske, tik ob meji s Hrvaško. Seveda pa nogomet še vedno natančno spremlja, o čemer smo se prepričali tudi v tem posebnem pogovoru.

Barnabas živi v Ciklósu, kjer se je tudi rodil pred 46 leti oziroma zdaj že skoraj 47, rojstni dan bo imel čez 10 dni. Rad ima ta zasanjani in rodovitni jug države, po očetu ponosno ohranja hrvaške korenine, mati je Madžarka. Danes ima tri otroke, najmlajšega mu je žena Katalin povila pred 10 meseci. Uživata v pristnem domačem okolju zdrave, dejansko ekološke hrane, prijaznih ljudi in narave, bližnje Slavonije. »Veste, pogosteje sem pri sorodnikih v Osijeku kot pa v Budimpešti. No, da ne bo pomote, obe mesti sta mi všeč,« je v hipu dejal in prikimal mnenju, da madžarska metropola res ohranja neko magično privlačnost, prav posebna pa je v teh dneh evropskega prvenstva kot edino prizorišče med vsemi brez omejitev glede obiska. Na obeh dosedanjih tekmah domače reprezentance s Portugalsko (0:3) in Francijo (1:1) je bila razprodana, novi spektakel gre pričakovati drevi prav med omenjenima vrhunskima moštvoma. »Meni ne gre v račun, da drugod niso polni stadioni. Ne vem, kakšna je to politika Uefe in posameznih vlad, toda na Madžarskem je precepljenost prebivalstva res zgledna in potemtakem je užitek igrati v polni Puskasevi areni. Kaj igrati: meni je že po TV povsem drugače spremljati tekmo z gledalci, kot pa če teh ni ali pa so komaj opazni,« nam je pripovedoval nekdanji ljubljenec navijačev Maribora, še prej pa tudi Rijeke. Svojo kariero na tujem pa je začel blizu Madžarske pri takrat hrvaškem drugoligašu iz Belišća.

Krivica na Reki, veselje za Bežigradom

»Ah, to so bili še kar časi nogometne romantike. Igrali smo za svoje veselje, bili smo tik pred uvrstitvijo v prvoligaško elito, toda enkrat nam je to preprečil Hrvatski Dragovoljac, drugič pa Cibalia iz Vinkovcev,« se spominja danes in nadaljuje svojo nogometno zgodbo o spominih na Reki, kjer je bil leta 1999 korak od naslova državnega prvaka: »Nikdar ne bom pozabil priimka Krečak – to je sodnik, ki nam je neupravičeno razveljavil gol na tekmi zadnjega kola z Osijekom. To je bila krivica za ves Kvarner, a k sreči je nato 18 let pozneje ta nogometna regija dočakala naslov prvaka z Matjažem Kekom na klopi.« Toda brez šampionske lovorike Sztipánovics ni ostal. Osvojil jo je v Mariboru, zabil je gol odločitve v neposrednem dvoboju z Olimpijo v Ljubljani. Vijolični so osvojili točko (1:1), ta pa jim je zadostovala za končno 1. mesto. »Te ljubljanske tekme nikdar ne bom pozabil. Žal mi je, da me že dolgo ni bilo v Mariboru, iz kluba me vabijo, nekajkrat se mi je zapletlo s časom, zdaj pa upam, da kmalu obiščem svoje prijatelje,« pravi upokojeni nogometaš, ki med nekdanjimi soigralci iz Ljudskega vrta največ stika ohranja s Suadom Filekovićem in Stipetom Balajićem.