Le Nemci vztrajajo na svoji poti

Uničenje kulturne dobrine! Takšen je naslov osrednjega komentarja v Süddeutsche Zeitungu ob napovedani ustanovitvi superlige, in nazorneje kot s prav temi tremi besedami iz uglednega časnika iz bavarske metropole ne bi mogli označiti razmišljanja nogometne Nemčije. Nikjer v Evropi, ko gre seveda za vodilne velesile te najbolj razširjene športne igre, nogometna tekma v vsej svoji razsežnosti imenitnega družinskega dogodka ni tako dostopna ljudstvu kot prav v nemškem prostoru.

In zato še zdaleč ne preseneča, da v tej novonastali zgodbi vsaj za zdaj ni niti Bayerna, niti Borussie Dortmund, niti denimo Red Bull Leipziga. Slednji, denimo, po širni Nemčiji ne ohranja prav pretiranih simpatij, saj klub nima dolgoletne prepoznavnosti. Tu gre za enega od vložkov najbogatejšega Avstrijca Dietricha Mateschitza, toda tudi ta sprva umetna športna tvorba se je prilagodila kulturi nogometa v Nemčiji s konkurenčno ekipo za močno domače ligaško tekmovanje, uveljavljanje zunaj nacionalnih meja in s prispevkom pozitivnega odnosa v lokalnem okolju. In zato bodo tudi v Leipzigu – ko bodo pač to omogočale razmere ob koncu pandemije – tribune razprodane. Tako kot v Münchnu, Kölnu, Dortmundu, Frankfurtu ali pa v drugoligaških arenah tradicionalnih klubov iz Hamburga ali Nürnberga.

Pečenica, pivo, stojišče

Kdorkoli je bil v Torinu, Firencah, Barceloni, Nottinghamu, Manchestru, sploh pa v Liverpoolu, si je bil hitro na jasnem, kako pomemben del življenjskega vsakdanjika pripada nogometu. Toda obenem je kmalu spoznal, da časi dostopnosti nakupa vstopnic in privrženosti moštvu na tribunah izginjajo. Zavladala je draginja po notah bogatih lastnikov, v katalonskem nogometnem hramu je namesto domačih vnetih privržencev iz leta v leto več azijskih in ameriških turistov, na Stamford Bridgeu, kultnem Chelseajevem domu v zahodnem Londonu, denimo kopica bogatih priseljencev iz dežel nekdanjega sovjetskega imperija. Navijači – z izjemo redkih srečnežev, za katere ni postalo predrago podaljševati veljavnost svojih dolgoletnih stalnih vstopnic – pa spremljajo tekme na daljavo v krogu družin ali morda v sosednjem gostinskem lokalu. Nemčija? »To je nogometna dežela! Igro lahko spremljaš s tradicionalnega stojišča,« je zapisal Anglež Jon Goulding v zanimivi knjigi z naslovom Pečenica! Pivo! Stojišče! ter opisoval svoje izlete z Otoka na nemške stadione, kjer lahko doživlja tisto, česar doma nima več – pristno nogometno kulturo.

Tudi Pep Guardiola, zdaj trener Manchester Cityja, je med svojim münchenskim delovanjem večkrat poudaril, da ga preseneča, ko si pri Bayernu brez kakršnih koli ovir privrženci vsaj enkrat na teden lahko ogledajo trening. Ne preseneča poteza vodilnih v Münchnu in Dortmundu, ki brez tveganja vztrajajo na preverjeni poti uspeha, prav tako so jasne besede Jürgna Kloppa, trenerja v nogometno zapriseženem Liverpoolu: »Star sem 53 let. Odkar sem v profesionalnem nogometu, poznam ligo prvakov. Moj cilj je bil vedno, da bi treniral moštvo za to tekmovanje. Z ligo prvakov nimam nikakršnih težav.«