Kitajci ponujajo prijazen in urejen obraz
Pričakovanje slehernih olimpijskih iger ponuja kopico vprašanj. Toliko, kot jih prihajajoče v Pekingu s prizorišči panog na snegu, jih resda niso niti ene doslej. Najbližje so jim bile glede ugank prav tako pandemijske igre v Tokiu, a posebnost osrednjega zimskega športnega festivala prekaša preteklo akcijo. Boj z virusom je hud, žal so ga z okužbami okusili tudi naši aduti, dejansko pa se je pred dvema letoma prav na Kitajskem začela ta nočna mora.
Ni si težko predstavljati ponosa Kitajcev, ko so izvedeli, da bo Peking prvo mesto v zgodovini s prireditvijo poletnih in zimskih iger. Najbolj naseljeni državi z njenimi inovacijami, izvirnostjo in zgodovino, o kateri bi nam prav kot najbolj razgledani prebivalci Kitajske dneve in noči lahko pripovedovala Zorana Baković – naša dolgoletna sodelavka in poznavalka tega dela sveta –, daleč naokrog ni para.
Panda in lampijonček
Nanjo sem se spomnil ob namigu, da je del mogočnega Kitajskega zidu prav tik ob Zhangjiakouu, baznem taboru večine slovenskih športnikov tu na Kitajskem. Zid, ki častilce Kitajske potisne na mejo evforičnega navdušenja, bolj zadržane pa vodi k vprašanju – le kaj jim bo neskončna kača? Prav kače, skrivnostna bitja pisanega živalskega sveta, bivajo tudi na Kitajskem, a krepko več jih je na jugovzhodu dežele. Izstopata strupenjači kitajska kobra in klajt, dolgi rumeno-črni plazilec, katerega barve pri priči prikličejo v spomin barvno kombinacijo bodisi nekdanje avstro-ogrske monarhije bodisi nogometašev Borussie iz Dortmunda.
Toda Kitajci nočejo sveta strašiti s tema kačama, dovolj je že virus, predvsem bi radi, podobno kot pred 13 leti v poletnem Pekingu, ponudili svetu prijazen in urejen obraz. Maskoti Panda Dwen Dwen (v prevodu ledena debeluškasta panda) in lampijonček Shuey Ron Ron (sneg) se širnemu svetu zdita bolj ljubka kot nepredvidljive kače. Prireditelji se zavedajo, da nasmejani obraz pande ne bo dovolj za dober vtis. Ničesar nočejo prepuščati naključju, obljubljajo dnevna testiranja, prvo nas je pričakalo na letališču v Pekingu. Pozitivne doleti karantena do dveh zaporednih negativnih izvidov v presledku 24 ur.
Dvajset stopinj pod ničlo in višina 1700 m
Seveda v slovenskem taboru, v katerem bodo prvič na prizorišču predstavili načrte jutri, upajo, da bo okužb najmanj. Dovolj je že dosedanjih, ko je Eva Urevc, kandidatka za finale tekaškega sprinta in kolajno na ekipni tekmi z Anamarijo Lampič, ostala doma in ni mogla na pot z reprezentančnimi kolegi(cami). Deskar Žan Košir bi moral biti z Ilko Štuhec naš zastavonoša, a je zdaj v karanteni na prizorišču – zamenjal ga bo Rok Marguč –, olimpijske igre so se oddaljile tudi od Martina Čatra, januarja 6. na slovitem wengenskem smuku.
V zimskem okolju naj bi bilo virusa manj, tukaj temperatura 20 stopinj pod ničlo na višini 1700 m prikliče v spomin najhladnejša prizorišča doslej. Tudi nazadnje pred štirimi leti Pjongčang, kjer se je Slovenija veselila dveh kolajn – na stopničkah sta bila biatlonec Jakov Fak in Košir. Koliko junakov bomo imeli na Kitajskem?
