VLADAN MLADENOVIĆ
Kapetan zmajev Šerpica tresel mreže
Vladan Mladenović je v Olimpijo prišel leta 1962 in ji pomagal v prvo ligo. Za Bežigradom je ostal pet sezon, sledila je 41-letna trenerska kariera.
Odpri galerijo
Vladan Mladenović je 41-letno trenersko kariero končal na klopi Gorice leta 2009. FOTO: Leo Caharija/Primorske novice
Bilo je oktobra 2009 na stadionu na Ptuju, kjer sta se v prvenstveni tekmi 15. kroga udarila Labod Drava in HIT Gorica. Goričane je vodil prekaljeni trenerski maček Vladan Mladenović, ki je bil kljub 72 letom zelo vitalen, še poln energije. Pri izidu 1:1 že v sodnikovem podaljšku je strateg goriških vrtnic ob robu igrišča doživel srčni infarkt. Glavni sodnik Sašo Habjanič je odpiskal konec, negibnega Mladenovića so odpeljali v ptujsko bolnišnico.
Igralci, člani spremljevalnih ekip in občinstvo so onemeli in čakali na razplet boja za življenje priletnega stratega. Zaradi zastoja srca je bil Mladenović dva dni v komi, ko pa se je njegovo stanje stabiliziralo, so ga premestili bližje domu, v šempetrsko bolnišnico. »Tam sem okreval še mesec dni, zame je odlično skrbel dr. Winkler. Z operativnim posegom so mi vstavili srčni spodbujevalnik, po devetih letih sem ga zamenjal. Živim normalno, seveda se moram paziti tudi zaradi visoke starosti. No, takrat se je tudi končala moja trenerska kariera,« se z grenkobo v glasu spominja Mladenović. Ob našem telefonskem klicu mu je bilo žal, da ne moremo poklepetati v živo ob kavi.
Tu je, povsem razumljivo, odločno nastopila žena Magdalena, ki 83-letnega moža varuje v domači izolaciji. V novih razmerah pa je časa za spomine še več kot običajno. Nogometno kariero je postavni fant z vzdevkom Šerpica (dobil ga je po bratu, ki so ga klicali Šerpa) začel v rodnem Beogradu na najvišji ravni, saj je z razkošnim talentom pristal v Crveni zvezdi. »Poskušal sem se uveljaviti v izjemni generaciji z Rajkom Mitićem, Brankom Stankovićem, Dragoslavom Šekularcem, Ivanom Toplakom, Vladimirjem Bearo in drugimi. V sezoni 1955/56 smo bili prvaki Jugoslavije, toda po igralsko uveljavitev sem moral drugam,« je pojasnil Mladenović.
Preselil se je v Budućnost iz Podgorice (takrat Titograd), kjer je ostal dve sezoni. Sledila je vrnitev v Beograd, kjer je štiri sezone nosil dres OFK Beograda. Romantiki s Karaburme so imeli eno izmed najmočnejših ekip v prvi jugoslovanski ligi. Leta 1962 so celo osvojili pokal maršala Tita, Mladenović pa je prejel vabila številnih klubov iz vse države. »Imel sem nekaj konkretnih ponudb, morda je bila še najbolj privlačna tista od Dinama iz Zagreba. Toda odločil sem se za Olimpijo, čeprav je bila še v drugi zvezni ligi. Pokazali so odločnost in ambicioznost, po svoje je bila vabljiva tudi Ljubljana,« se spominja napadalni zvezni igralec in odlični golgeter.
V deželo pod Alpami je prišel torej potrjeni beograjski nogometni as, odličen strelec z bogatimi prvoligaškimi izkušnjami, otrok velike Crvene zvezde … Vse to mu je dajalo poseben status, postal je tudi kapetan zmajev in se z njimi v sezoni 1964/65 uvrstil v prvo zvezno ligo. Olimpija je potem med jugoslovansko elito ostala dolgih 19 let. »Z vsemi fanti sem se zelo dobro ujel na igrišču in zunaj njega. Na Olimpijo imam same lepe spomine. Ponosen sem na vse, kar smo dosegli,« pravi Mladenović, ki je po petih sezonah za Bežigradom igralsko kariero še za eno sezono podaljšal v dresu viške Svobode.
Leta 1968 je iz kopačk neposredno stopil v trenerske čevlje, novo kariero je začel na klopi Triglava iz Kranja. »Mislim, da sem bil za trenerja imenovan kar 32-krat v kakšnih 15 klubih. Pogosto sem se vračal, nekatere klube sem vodil trikrat ali štirikrat, kot je bilo v Kopru in Novi Gorici. Praviloma sem moštva prevzemal, ko so se znašla v kritičnem položaju. Kjer koli sem bil, so me lepo sprejeli. Trudil sem se, da za seboj zapustim dobre rezultate in urejene odnose,« svojo delovno filozofijo pojasni Mladenović, ki se je z ženo v Novi Gorici ustalil leta 1994, po treh desetletjih bivanja v Ljubljani.
Njen Vladan še danes z vsem srcem spremlja nogomet prek televizije, drugih medijev in v pogovorih s prijatelji. »Kar preveč je že vsega na številnih TV-programih. Zdaj se že tudi utrudim po spremljanju dveh, treh tekem. Seveda pozorno spremljam Olimpijo. To je moj klub, nanj gledam kot navijač. Vseeno pa nočem soditi in ocenjevati, kaj se dogaja s klubom pod predsednikom Milanom Mandarićem.
Dejstvo je, da je dosegel zelo dobre rezultate. Vprašanje je, ali bi Olimpija brez njega osvajala lovorike. Nočem polemizirati o njegovem načinu vodenja kluba. Dejstvo je, da kdor daje denar, želi uspeh in do njega poskuša priti po lastni poti,« razmišlja Vladan Mladenović, ki je v karieri sodeloval z vsaj 30 predsedniki nogometnih klubov.
Igralci, člani spremljevalnih ekip in občinstvo so onemeli in čakali na razplet boja za življenje priletnega stratega. Zaradi zastoja srca je bil Mladenović dva dni v komi, ko pa se je njegovo stanje stabiliziralo, so ga premestili bližje domu, v šempetrsko bolnišnico. »Tam sem okreval še mesec dni, zame je odlično skrbel dr. Winkler. Z operativnim posegom so mi vstavili srčni spodbujevalnik, po devetih letih sem ga zamenjal. Živim normalno, seveda se moram paziti tudi zaradi visoke starosti. No, takrat se je tudi končala moja trenerska kariera,« se z grenkobo v glasu spominja Mladenović. Ob našem telefonskem klicu mu je bilo žal, da ne moremo poklepetati v živo ob kavi.
Tu je, povsem razumljivo, odločno nastopila žena Magdalena, ki 83-letnega moža varuje v domači izolaciji. V novih razmerah pa je časa za spomine še več kot običajno. Nogometno kariero je postavni fant z vzdevkom Šerpica (dobil ga je po bratu, ki so ga klicali Šerpa) začel v rodnem Beogradu na najvišji ravni, saj je z razkošnim talentom pristal v Crveni zvezdi. »Poskušal sem se uveljaviti v izjemni generaciji z Rajkom Mitićem, Brankom Stankovićem, Dragoslavom Šekularcem, Ivanom Toplakom, Vladimirjem Bearo in drugimi. V sezoni 1955/56 smo bili prvaki Jugoslavije, toda po igralsko uveljavitev sem moral drugam,« je pojasnil Mladenović.
Preselil se je v Budućnost iz Podgorice (takrat Titograd), kjer je ostal dve sezoni. Sledila je vrnitev v Beograd, kjer je štiri sezone nosil dres OFK Beograda. Romantiki s Karaburme so imeli eno izmed najmočnejših ekip v prvi jugoslovanski ligi. Leta 1962 so celo osvojili pokal maršala Tita, Mladenović pa je prejel vabila številnih klubov iz vse države. »Imel sem nekaj konkretnih ponudb, morda je bila še najbolj privlačna tista od Dinama iz Zagreba. Toda odločil sem se za Olimpijo, čeprav je bila še v drugi zvezni ligi. Pokazali so odločnost in ambicioznost, po svoje je bila vabljiva tudi Ljubljana,« se spominja napadalni zvezni igralec in odlični golgeter.
Poseben status
V deželo pod Alpami je prišel torej potrjeni beograjski nogometni as, odličen strelec z bogatimi prvoligaškimi izkušnjami, otrok velike Crvene zvezde … Vse to mu je dajalo poseben status, postal je tudi kapetan zmajev in se z njimi v sezoni 1964/65 uvrstil v prvo zvezno ligo. Olimpija je potem med jugoslovansko elito ostala dolgih 19 let. »Z vsemi fanti sem se zelo dobro ujel na igrišču in zunaj njega. Na Olimpijo imam same lepe spomine. Ponosen sem na vse, kar smo dosegli,« pravi Mladenović, ki je po petih sezonah za Bežigradom igralsko kariero še za eno sezono podaljšal v dresu viške Svobode.
Leta 1968 je iz kopačk neposredno stopil v trenerske čevlje, novo kariero je začel na klopi Triglava iz Kranja. »Mislim, da sem bil za trenerja imenovan kar 32-krat v kakšnih 15 klubih. Pogosto sem se vračal, nekatere klube sem vodil trikrat ali štirikrat, kot je bilo v Kopru in Novi Gorici. Praviloma sem moštva prevzemal, ko so se znašla v kritičnem položaju. Kjer koli sem bil, so me lepo sprejeli. Trudil sem se, da za seboj zapustim dobre rezultate in urejene odnose,« svojo delovno filozofijo pojasni Mladenović, ki se je z ženo v Novi Gorici ustalil leta 1994, po treh desetletjih bivanja v Ljubljani.
Kdor daje denar, želi uspeh
Njen Vladan še danes z vsem srcem spremlja nogomet prek televizije, drugih medijev in v pogovorih s prijatelji. »Kar preveč je že vsega na številnih TV-programih. Zdaj se že tudi utrudim po spremljanju dveh, treh tekem. Seveda pozorno spremljam Olimpijo. To je moj klub, nanj gledam kot navijač. Vseeno pa nočem soditi in ocenjevati, kaj se dogaja s klubom pod predsednikom Milanom Mandarićem.
Dejstvo je, da je dosegel zelo dobre rezultate. Vprašanje je, ali bi Olimpija brez njega osvajala lovorike. Nočem polemizirati o njegovem načinu vodenja kluba. Dejstvo je, da kdor daje denar, želi uspeh in do njega poskuša priti po lastni poti,« razmišlja Vladan Mladenović, ki je v karieri sodeloval z vsaj 30 predsedniki nogometnih klubov.
