Iz zvezde pobegnil k zvezdi
Zgodovina nogometne lige prvakov razkriva zanimivo poglavje naslova najboljšega moštva stare celine v režiji in izvedbi Crvene zvezde iz Beograda, maja 1991. Gre za edino takšno lovoriko moštva iz SFRJ in četudi je šlo za obdobje, ko v nogometnih klubih še zdaleč ni bilo toliko tujih asov kot danes, je izjemno pomembna vloga v lovu rdeče-belih na cenjeni pokal pripadla okrepitvi iz Romunije – Miodragu Belodediću. Njegova zgodba je že kar za holywoodski film ...
Ko zapišemo izvirno njegovo ime, seveda nihče ne pomisli, da gre za tujca v Beogradu. Toda nekdanji odlični nogometaš, rojen leta 1964, pripada srbski manjšini v romunskem dela banatske regije, zato je tudi marsikje zapisan kot Miodrag Belodedici, kot pač veleva romunščina.
V njegovem primeru družinskih korenin seveda ni presenečalo, da si je tako želel igrati za moštvo iz jugoslovanske metropole, potem ko je leta 1986 že postal evropski prvak z romunsko »zvezdo« Steauo. Toda prestop v časih čvrste vladavine družine Ceausescu je bil iz Romunije v drugo državo, pa četudi socialistično, vse prej kot preprost. Vendar pa je izjemna trma temnolasca iz okolice Temišvarja peljala k tveganemu pobegu in razmišljanju, da se v deželo, v kateri je odraščal ter nogometno uveljavil pri klubu iz Bukarešte, ne bo več nikdar vrnil. Nenazadnje je imel v mislih usodo svojih sovaščanov, prav tako srbskih korenin, ki so odšli v Beograd na nogometno tekmo Jugoslavija – Španija in ob navdušenju polne Marakane razgrnili transparent z imenom svojega kraja iz Romunije. Ob vrnitvi je četverico pričakala policija in nemudoma odpeljala v zapor.
Vrste za bencin in mleko
Odličnega obrambnega nogometaša, ki mu je bil med odraščanjem vzornik Franz Beckenbauer – Belodedićev slog igre, zanesljivost in vedenje so bili v marsičem podobni predstavam nemškega asa –, pa nič ni moglo ustaviti v nameri pobega v tedanjo Jugoslavijo. »Nisem več želel živeti v deželi, kjer ljudje že ponoči v vrstah čakajo na bencin ali mleko,« je pozneje dejal. Romuni takrat, in med njimi tudi močno spoštovani nogometni reprezentanti, niso imeli doma potnih listov, vedno znova so morali oddati zanj posebno prošnjo. Pozneje pa je le pretental tudi tako strogo oblast, da bo z mamo ob prazniku sv. Miklavža odšel na obisk k sorodnikom v Srbijo.
Poti nazaj ni bilo več, Steaua je bila pozabljena, pred vrati je bila velika zgodba s Crveno zvezdo. Bo ta nogometaš postal prvi, ki bo osvojil pokal evropskih prvakov oziroma današnjo ligo prvakov pri dveh različnih klubih? Zvezda se je lotila zahtevne naloge, preskakovala ovire in ko je prvič dotlej opravila še s polfinalno v podobi Bayerna iz Münchna, je sledil veliki finale. V Bariju na vročem italijanskem jugu je bil na nasprotni strani Olympique Marseille.
Ko je strateg jugoslovanskih prvakov Ljupko Petrović predstavil v slačilnici taktiko za finalno tekmo, so se asi iz napadalnega dela moštva pisano pogledali – češ da se bo ekipa zgolj branila. A trenerski lisjak se je odločil za zelo odgovoren in čvrst pristop brez tveganja. Tako je tudi bilo, romunski Srb je imenitno poveljeval obrambi, tekma se je po rednem delu in nato še podaljšku razpletla brez golov, pri enajstmetrovkah Beograjčani niso zgrešili niti enkrat. Tudi Belodedić je bil med izvajalci, in sicer tretji po vrsti, gol odločitve je ob koncu zabil Darko Pančev.
