Ivo Daneu Po EP bolj žalosten kot jezen

»Ne sprejemam še čestitk. Kdo ve, morda me lahko do rojstnega dneva še infarkt. V šali pravim, da imam eno zaklopko že govejo,« je šegavo odvrnil Ivo Daneu, ko smo ga poklicali pred lepim jubilejem. Legendarni slovenski košarkar je danes dopolnil 85 let, bistrih misli in čil – starosti primerno, sicer pravi, a upa, da bo še nekaj let podobno –, le hitreje se utrudi. Zalotili smo ga na Lošinju, v prijetni družbi na veteranskem svetovnem prvenstvu novinarjev v tenisu.

Vemo, da je tenis vaša druga športna ljubezen. Združujete prijetno s prijetnim?

»Novinarji so me vzeli za svojega, saj sem bil svojčas priložnostni poročevalec Poleta in Dela. Tenisa pa ne igram več že kakšno desetletje, odkar zaradi težav z roko in mravljincev nisem več mogel dovolj čvrsto držati loparja. Zdaj samo navijam, mi je pa žal, da nisem mogel igrati tenisa že v mladih letih. Pač ni bilo denarja, saj mi je oče umrl že leta 1949 in smo ostali štirje otroci z mamo. Marsikaj sem nadoknadil pozneje. Pravijo, da sem bil kar dober, čeprav samo s forhendom. Bekhend mi ni šel nikoli dobro od rok.«

Kako sicer poteka življenje nekdanjega vrhunskega športnika v lepi starosti?

»Umirjeno. Še posebno odkar težje hodim, ampak imam dobro domačo oskrbo. Žena Katja imenitno skrbi zame tako kot vsa minula leta. Vedno me je dobro razumela, morda tudi zato, ker je bila tudi sama odlična košarkarica.«

Boste v ritmu 85-letnika praznovali tudi rojstni dan?

»Imam ožjo družbo kakšnih 12 prijateljev in dobili se bomo konec meseca, saj prej nimajo vsi časa. Pri mojih letih pa praznovanja niso nič posebnega. Stvari ne delam na veliko, ogromno sem že dal skozi in od 80. leta naprej doživljam vsako takšno priložnost kot posebno darilo. Na splošno pa je v mojih košarkarskih krogih preveč ljudi, z nekdanjimi soigralci se dobivamo vsakih pet let.«

September je minil v znamenju košarke. Kako ste ga doživeli?

»Evropsko prvenstvo in nesrečni poraz s Poljsko sem že prebolel. Bil sem bolj žalosten kot jezen, ampak takšne stvari se dogajajo. Na koncu odločajo glave in pri naših fantih so verjetno malo odpovedale. Škoda, iz rok so izpustili lepo priložnost, saj se jim je ponujala odprta pot do polfinala. Toda opekli sta se tudi Srbija in Grčija s svojima velikima zvezdnikoma. Priznam, da sem bil malo jezen na Aleksandra Sekulića. Ne morem pa natančno oceniti, kolikšna je njegova krivda pri pripravi na četrtfinale in sestavi reprezentance. Zdaj je lahko biti pameten.«

Verjetno spremljate tudi Ilirijo, saj zanjo kot posojeni Olimpijin košarkar igra vaš vnuk Žiga, kajne?

»Star je 20 let in visok je 209 cm, prejšnji petek pa se je zelo lepo izkazal ob zmagi nad prvoligaškim novincem v Škofji Loki. Ob 13 točkah, 8 skokih in 3 blokadah je imel tudi dve 'požajfani' žogi, a ni bil povsem sam kriv, saj njegovi soigralci ne vedo, da tako visokim fantom ne smeš podajati žoge pod kolena. Veseli me, da je odločen in da bo v zelo pomembnem obdobju kariere dobival lepo priložnost za igro, saj je bil pri Olimpiji 13. igralec, zdaj pa so v Stožicah pokupili še precej novih.«

Gene je neposredno podedoval po očetu Jaki in mami Urši, ki sta bila oba reprezentanta, so do njega prodrli tudi vaši?

»Verjetno tudi, vsaj za borbenost. Je bolj suhe postave, a stalno lačen. Starejši vnuk Jure pri 22 letih trenira pri GGD Šenčur, a se je odločil, da ne bo živel od košarke, in študira. Še največ pa obeta najmlajša Brina, ki pri 13 letih vadi na Ježici.«