Italijani o zabavi, Španci s kletvico

Dokončna selitev eura 2020 na stadion Wembley je potrdila pričakovano: evropsko prvenstvo v nogometu je enormna stvar tudi v času zgodovinsko zahtevnih razmer, nemara najzahtevnejših po koncu 2. svetovne vojne. Kljub številnim omejitvam in neugodnim okoliščinam spremljamo v Londonu odličen nogomet, zabavo, ki so jo pogrešali milijoni, in prvovrstni spektakel. Kdo ve, kaj bo šele sledilo v finalu.

Polfinalna tekma med Italijo in Španijo je navdušila vse – na Wembleyju je uživalo 57.811 gledalcev, po večini odetih v oblačila italijanskih in španskih barv, na tribunah veličastnega objekta so prišli na svoj račun tako ljubitelji šova kot prvinske stroke. Derbi odličnih sredozemskih reprezentanc je bil izjemen spopad različnih filozofij, dvoboj ekip, ki sta ubrali različno pot do istega cilja. Uspelo je Italijanom, četudi bi bil lahko razplet drugačen.

»V nogometu se moraš navaditi na zmage in poraze. Fantje so poklapani, toda naša naloga je, da jih naučimo preživeti v takšnih trenutkih, saj šport nenehno ponuja nove izzive,« je po izgubljenih enajstmetrovkah (po rednem delu tekme in podaljšku je bilo 1:1; Federico Chiesa; Alvaro Morata) povedal španski selektor Luis Enrique. Španci niso bili razočarani nad svojo reprezentanco; v finalu bodo držali pesti za – Italijane. Med tekmo so si resda žvižgali, toda skupna jeza nad Angleži, ki so prikrajšali za ogled tekme rojake z Apeninskega in Iberskega polotoka, jih druži močneje od mediteranskega rivalstva. Vzajemnemu »prijateljstvu« sta se pridružila tudi vplivna športna dnevnika. Milanska Gazzetta dello Sport je naslovnico opremila s špansko besedo Fiesta!, madridski As pa z italijansko kletvico Porca miseria!
 

Capellova napaka

Roberto Mancini, italijanski selektor in eden redkih, ki je pred turnirjem verjel v sposobnosti azzurrov, je zgradil homogeno ekipo, ki deluje kot idilična družina. Vsi igralci pojejo himno, kot bi šli na fronto, ne pa v nogometno tekmo, še nesrečni Leonardo Spinazzola jo je odpel kar z bolniške postelje. Strelec edinega gola Federico Chiesa – njegov oče Enrico je zabil gol na euru 1996 v Angliji – je pojasnil skrivnost uspeha Italije: »Španija je bila fantastična, toda do konca smo verjeli v finale kot pravi zavezniki. Celo v trenutku, ko je Locatelli zgrešil prvo enajstmetrovko, so na sredini igrišča vsi govorili, ni še konec, umirite se, uspelo nam bo.« Glavni akterji italijanskega preboja v finale? Lahko bi izpostavili Chieso, enega najboljših vratarjev na svetu Gigija Donnarummo in očeta zgodbe Mancinija. Manj vidni so zvezni igralci in tokrat je izstopal prav njihov poveljnik Jorginho.

Ne le da je velemojstrsko izvedel zmagovito enajstmetrovko, blestel je že prej v 123 minutah igre na Wembleyju. Na turnirju je odvzel že 40 žog in jih natančno oddal 399 (94-odstotna natančnost), javno se mu je opravičil celo sloviti Fabio Capello.

»Res je ključni mož. Vanj nisem verjel, toda ko ga človek pozorno spremlja, spozna, kako pravilno se postavlja, in prav zaradi njega se lahko Italija tako uspešno brani, ko je to nujno, in posledično prejema malo golov,« je zatrdil don Fabio o 29-letnem Brazilcu iz Chelseaja.