POGOVOR

Vujovićevi podporniki le čakajo na polom

Objavljeno 02. december 2019 08.07 | Posodobljeno 02. december 2019 08.07 | Piše: Peter Zalokar

Matjaž Tominec: Potrebujemo selektorja s karizmo Kdor bo prevzel delo, bo tvegal madež na karieri.

Matjaž Tominec je presenečen, ker so Veselina Vujovića kot selektorja slovenske reprezentance zamenjali šele zdaj. FOTO: Tomi Lombar
Na Rokometni zvezi Slovenije omahujejo, ali naj vodenje moške reprezentance na bližnjem evropskem prvenstvu zaupajo domačemu ali tujemu strokovnjaku, obstaja pa tudi nekakšna srednja pot, če bi se odločili za selektorja imenovati Matjaža Tominca, ki že dolga leta živi in dela v Švici. Je mogoče, da bi po Tonetu Tislju, Slavku Iveziču in Miru Požunu drugo priložnost dobil mož, ki je Slovenijo vodil med letoma 2001 in 2003?
Kot Slovenca me je motilo, na kakšen način je Vujović odslovil legende, ki so toliko dale slovenskemu rokometu.



Kako gledate na odstavitev Veselina Vujovića?
»Bil sem presenečen, ker so ga zamenjali šele zdaj, saj je bilo že dolgo jasno, da med njim in določenimi igralci ni bilo več pravega zaupanja. Očitno je prišlo do zasičenosti med selektorjem in ekipo. Vujović namreč pripada starejši šoli rokometa, že na EP 2016 na Poljskem sem se bal, da njegova komunikacija z igralci ne bo naletela na plodna tla pri Slovencih.«

Vseeno je šla nato Slovenija z njim na olimpijske igre in osvojila bron na SP v Franciji.
»Vujović je dober govorec, motivator, na kratek rok to lahko prinese rezultat. Menim, da je Slovenija igrala najboljši rokomet v Riu. Že v Franciji je imela več težav, a se je po spletu okoliščin obrnilo v njen prid. Ampak kolajni ne smemo gledati v zobe, to je bila velika stvar, in veliko zaslug zanjo ima Vujović. Odtlej pa je šla krivulja navzdol.«

Verjetno je omenjena zasičenost težava trenerjev, ki stavijo na motivacijo, zanemarjajo pa sodobne rokometne smernice.
»Vujovićeva komunikacija, ki vključuje tudi zastraševanje in drugačne čustvene izbruhe, je bila znana pri nekdanjih jugoslovanskih trenerjih, tudi jaz sem na začetku kariere nekaj tega prevzel, ampak sčasoma sem dojel, da tako ne gre, da je demokracija prišla tudi v rokomet. Pri njem je bilo tako: mi smo najmočnejši, naj se drugi pripravljajo na nas. To je naivno razmišljanje.«

RZS je sredi septembra razglasila t. i. splošno mobilizacijo za dosego dobrega rezultata na euru, vas je v tej luči presenetila Vujovićeva odločitev, da prevzame Zagreb?
»Kot sem razumel, je bil namen te mobilizacije, da bi spremenili Vujovića. Vedno sem rekel, Veselina ne moreš spremeniti, lahko ga le sprejmeš takšnega, kot je. Če ga boš spreminjal, boš imel samo še pol Vujovića.«

Do EP je le mesec in pol. Katere so prednosti in slabosti oziroma nevarnost takšne šok terapije?
»Ravno zato sem bil presenečen nad odstavitvijo, napad na Aleksa Vlaha je bil očitno zgolj povod zanjo. Zdaj je RZS v bistvu zagrenila nalogo njegovemu nasledniku, časa za pripravo bo imel dva tedna, cilj pa je ostal zelo visok. Igralski kader je sicer dovolj kakovosten, a novi selektor ne bo imel dovolj časa za vzpostavitev svojega sistema igre. Če ne bo dosegel dobrega rezultata, bo dobil grd madež na svoji karieri. Ne smemo pozabiti, da je Slovenija razpolovljena, vsaj polovica ljudi še vedno podpira Vujovića, in ti bodo udarili na vso moč, če ne bo šlo po željah.«

Obstaja tudi možnost, da bo nova energija prinesla nekaj dobrega, mar ne?
»Seveda. Določeni igralci, ki so bili doslej v senci ali so bili zaradi Vujovića zadržani, bodo dali več od sebe. Motivacija pri njih bo velika, saj bodo morali pokazati, da zmorejo tudi brez njega narediti nekaj več. Še enkrat pa poudarjam, da bo imel selektor zelo malo časa, da bi kaj spremenil.«

Kakšnega selektorja bi v teh okoliščinah potrebovala Slovenija?
»Gotovo ne takšnega, ki bi gradil ekipo in sistem. Potrebujemo trenerja s karizmo, ki bo v kratkem času vzpostavil pravo kemijo in prilagodil igro rokometašem ter z enostavno igro poskušal priti do rezultata.«

Koga bi priporočili?
»Za to nisem pristojen, to odločitev morajo sprejeti odgovorni na zvezi.«

Kako gledate na Uroša Zormana, je zanj prezgodaj?
»Zorman je naš najuspešnejši rokometaš, delal je pod različnimi trenerji in od njih veliko pobiral, nima pa nobenih trenerskih izkušenj in zanj bi bilo zelo tvegano, če bi zdaj prevzel reprezentanco. Pri novih trenerjih je začetek zelo pomemben, ali te dvigne ali pokoplje.«

Kaj pa Branko Tamše, večino igralcev je že vodil v Gorenju ali Celju?
»Tamše je trener, ki veliko dela in igralci pri njem hitro napredujejo. Ampak on stavi na garaške treninge, ki lahko trajajo tudi po tri ali štiri ure na dan. Treningov pa bo na voljo zelo malo. Tukaj je treba imeti drugo trenersko kakovost. Če bi bil jaz predsednik kluba in bi želel dolgoročno razvijati ekipo, bi se gotovo odločil za Tamšeta. A zdaj potrebujemo takojšen rezultat z izdelanimi igralci.«

Torej karizmatični tujec, ki nima kluba. Takšnih ni ravno v izobilju ...
»Če ima trener dve funkciji, trpita obe. Poglejte Vranješa ali Dušebajeva, oba sta pogorela v reprezentancah zaradi obremenjenosti v klubu. Preveč je obveznosti in preveč energije terjajo od trenerja, da bi lahko uspešno vodil dve zgodbi hkrati.«

Vujović se je odrekel več rokometašem, ki so še igrali po močnih klubih. Najprej Zormanu pa Gajiću, bratoma Žvižej in Skubetu, Škofu ... Lahko koga pričakujemo nazaj?
»Kot Slovenca me je motilo, na kakšen način je odslovil legende, ki so toliko dale slovenskemu rokometu. Ni bilo korektno. Pričakujem, da se bo v reprezentanco vrnil Marko Bezjak, morda tudi Staš Skube in celo Dragan Gajić

Kdo bi moral biti vodja te reprezentance?
»Imamo veliko vrhunskih igralcev, ki bi bili lahko vodje, ampak tega bo določila ekipa. Morda eden od srednjih zunanjih igralcev, mogoče Jure Dolenec, bomo videli. Odvisno tudi od načina igre, ki ga bo gojil selektor. Če bi bil takšen kot Pastor, bi bil dober vodja Dean Bombač, če bi stavil na hitrejšo igro, bi bil boljši Miha Zarabec

Menite, da ste primeren kandidat za selektorja?
»Tega ne vem, vem pa, kaj sem doslej naredil kot trener. Ko sem prišel v Koper, sem že v prvem letu konkuriral Gorenju in Celju. V Melsungenu sem ekipo rešil pred izpadom, v Schaffhausnu sem klub, ki se je boril za obstanek, pripeljal do pokalne lovorike. Povsod, kjer sem bil, sem iz kadra, ki mi je bil na razpolago, zelo hitro izvlekel maksimum.« 
Povezane vsebine
Deli s prijatelji