Večni derbi lov za izgubljenim zakladom

Scenarija najvišje napetosti pričakovanja velikega slovenskega nogometnega derbija med Olimpijo in Mariborom vendarle ni. In za to je kriv ljubljanski klub. Lahko bi bil še naprej s točko zaostanka za petami Štajercem na vrhu prvenstvene lestvice, tako pa je na nedopusten način, z dvema goloma v lastni mreži po pičlih štirih minutah (!), izgubil lokalni dvoboj v Domžalah.

Zadnji novembrski vikend na naših igriščih ni ponudil spektakularnih predstav, tudi vodilni Mariborčani so na poti do pete zaporedne zmage v prvenstvu trpeli, vseeno pa so svojo zahtevno armado navijačev, ki domuje zlasti na območju od Koroške do vključno Radgone in Radencev – od tu je nogometni svet obarvan predvsem z Murino »čarno-bejlo« – na koncu razveselili. Lepo je oditi na največji derbi s prednostjo štirih točk in pogledom čez Trojane z vrha prvenstvene razpredelnice ...


Če bi zdaj potegnili črto pod vse videno v tej sezoni, potem želene vijolične poti k šampionski lovoriki št. 16 ne ogrožajo niti branilci lovorike iz Celja niti četrtkovi tekmeci iz Ljubljane. Mura je tista, nikakor ne naključno z omenjenim preudarnim in zdaj že zelo izkušenim Antejem Šimundžo na klopi, ki je najbližje do potankosti organiziranemu (za slovenske razmere, seveda) ustroju iz Ljudskega vrta.

Kar je spoštovanja vredno, v Murski Soboti še vedno gradijo jedro moštva tudi na pripadnosti klubu, izjemni domači selekciji ali pa vsaj igralcih iz širše vzhodne regije. Ni težko opaziti, kako bodo Nino Kouter (s svojim pristopom je od prvega dne navdušil tudi reprezentančnega selektorja Matjaža Keka), Luka Bobičanec, Jure Travner, Tomi Horvat itn. garali drug za drugega in si z močnim značajem priborili točke tudi takrat, ko ne gre vse po načrtih, kot je bilo v sobotnem derbiju s Koprom.
 

Skender se mora reševati

Popolno nasprotje pa je Olimpija. Tu preprosto ne more biti lokalne pripadnosti, saj se obrazi v Stožicah v zadnjih letih spreminjajo kot med potniki v čakalnicah močno frekventnih železniških postaj. In tudi sedanja postava ne vzbuja upanja, da bi širše prebudila tiste zanesenjake, ki so nekoč iz tedna v teden trepetali na kamnitih tribunah bežigrajskega stadiona.


Zadnji ulov Olimpijine pisarne je sicer s pogledom v preteklost nadvse spodoben: Ivan Močinić je denimo zadnji igralec reške nogometne šole, ki si je iz hrvaške lige prigaral vizum za nastop na mundialu, pa nato v Brazilijo 2014. ni odšel zaradi poškodbe, Goran Milović je pri Hajduku v Splitu opravljal vlogo kapetana. Toda prišla sta čez noč in očitno daleč od vrha svoje pripravljenosti. Trener Dino Skender pa se spet mora reševati. Komaj je vrnil malce miru klubu, že je s svojimi igralci padel na preverjanju v sosednjih Domžalah. Zato je tudi zanj prihajajoči derbi lov za izgubljenim zakladom.