Šestnajsti euro že piše zgodovino

Poletja v neparnih letih spravijo v depresijo ljubitelje nogometa, ki se jim nasmeh na obraz zariše, ko se letnica obrne in se stopnjuje pričakovanje pred svetovnim ali evropskim prvenstvom. Tokrat bo drugače, 16. euro bo prvič na neparno leto.

EP nima tako bogate tradicije kot nekatera druga tekmovanja. Svetovna prvenstva potekajo od leta 1930, angleški pokal FA se je rodil leta 1871 in bo kmalu praznoval 150. obletnico. Euro je star šele 60 let in ravno je postal šarmanten ter z novim kabrioletom pripravljen omrežiti dame na stari celini, od Bakuja ob Kaspijskem morju do Bilbaa pri Atlantiku, od Rima v Sredozemlju do Sankt Peterburga v Finskem zalivu Baltika. Slovenskih dam pač ne, naša reprezentanca se namreč ni uvrstila med 24 najboljših, najbližji prizorišči bosta München in Budimpešta.
 

Slovenski večer v Amsterdamu

Se je pa ljubezen med nogometom in Slovenci razvnela ravno zaradi eura. Le kako bi človek pozabil famozni gol Mirana Pavlina v zasneženem Kijevu, ki je Katančeve borce popeljal na Nizozemsko in v Belgijo? Pa infarktno tekmo v Charleroiju, ko so Zlatko Zahović & Co. zapravili prednost treh golov in še igralca? Pa zbor 10.000 Slovencev na trgu Dam v Amsterdamu, ki se je tresel ob nogometni himni (še zdaj edini pravi) Slovenija gre naprej! v živi izvedbi tria In (Predin, Kreslin, Lovšin)?
Večje nogometne nacije imajo kajpak še precej več map v arhivih zgodovinskega spomina. Angleži ne bodo pozabili, kako so ostali brez lovorike na domačem EP 1996, ko je njihov zdajšnji selektor Gareth Southgate zapravil usodno enajstmetrovko in poskrbel, da je napev Football's Coming Home ubral žalostne tone.


Nemci pa so častili Oliverja Bierhoffa, strelca prvega zlatega gola v finalu EP. Zdajšnji direktor nemške reprezentance je le eden od junakov evropskih prvenstev, ki so se začela z zgolj štirimi udeleženci (1960–1976), se razširila na osem (1980–1992), pa 16 (1996–2012) in v Franciji pred štirimi leti na 24.

Danci ne bodo nikdar pozabili eura 1992, ko je njihova reprezentanca prišla na Švedsko dobesedno s plaž, potem ko je razpadla Jugoslavija. Grki so kot popolni avtsajderji osvojili EP 2004 in v žalost spravili domače Portugalce, ti so dobili zadoščenje 12 let pozneje, ko so kljub poškodbi objokanega Cristiana Ronalda v finalu ugnali domače Francoze.

Starejši pomnijo legendarno panenko, Čeha Antonina Panenko, v finalu EP v Jugoslaviji, kjer je za domačo vrsto igral Brane Oblak. To je morda celo najbolj znamenit strel v zgodovini EP, močno konkurenco ima v golu Marca van Bastna iz finala leta 1988, ko je skoraj iz mrtvega kota lobal Rinata Dasajeva. Španija je edina reprezentanca, ki je ubranila lovoriko, ob Nemčiji je s tremi najuspešnejša. Na vrhu lestvice strelcev sta Michel Platini in Ronaldo z devetimi goli.

Vsak euro je prinesel kaj novega, nove junake, tudi tragične, a letošnji bi bil zares zgodovinski, saj bi bil vseevropski. Prvič bi na njem uporabili VAR, bil bi prvi, pod katerega bi se podpisal Aleksander Čeferin. A nič ne de, zgodovina se bo spet pisala 364 dni pozneje.