Risi kot nekoč kazali ostre zobe
Slovenska hokejska reprezentanca prek prve ovire na poti k OI 2022. Kopitar: »Ni lahko igrati, ko si 90 odstotkov časa v napadalni tretjini«.
Odpri galerijo
Poleg izkušenih Roberta Saboliča (levo) in Žige Jegliča (8) se je dobro med risi znašel tudi as novega vala Miha Zajc. FOTO: Jože Suhadolnik
Ko slovenska hokejska reprezentanca v prejšnji sezoni drugič zapored ni uresničila cilja vrnitve v najvišji svetovni razred, je bilo na dlani, da brez sprememb v hierarhiji in pristopu ne bo šlo več. Tako se je k risom vrnil Matjaž Kopitar, pred dobrimi štirimi leti se je od njih poslovil. Prav na Jesenicah, kjer je sploh prvič vodil reprezentanco (decembra 2010), je zdaj začel pisati novo poglavje. Izbrana vrsta je preskočila uvodno oviro na želeni poti k OI.
Ne glede na nekaj zares izjemnih Slovencev v najbolj cenjenih hokejskih ligah na tujem, med katerimi seveda prav posebna zgodba že več kot 13 let pripada Anžetu Kopitarju v Los Angelesu, je našo izbrano vrsto doletel zdrs na lestvici mednarodne zveze, zato je morala že v teh februarskih dneh skozi uvodno sito na poti proti Pekingu 2022. Nalogo je opravila brezhibno, kazalo je prikimati selektorju ob oceni, da je na koncu vendarle odločila kakovost naših reprezentantov, a predvsem zadnja tekma z Japonsko je bila zahtevnejša, kot to morda razkriva končni izid 6:2 (0:1, 1:0, 5:1; Tičar 2, Sabolič, Urbas, Ograjenšek, Zajc).
»Dejansko ni lahko igrati turnirja, na katerem si 90 odstotkov časa v napadalni tretjini,« se je prvi mož slovenske klopi ozrl k trem nastopom svojih risov v Podmežakli. Ta sicer tudi na omenjeni sklepni tekmi ni bila polna do vrha, toda blizu 2000 obiskovalcev je ustvarilo spodobno ozračje in se veselilo akcij mojstrov z bogatimi izkušnjami iz KHL ter močnih klubskih tekmovanj v Švici, na Češkem in v Nemčiji. Nič pa ti ni podarjenega, o čemer so se prepričali navijači na drugih dveh turnirjih v Nur-Sultanu in Nottinghamu, kjer sta se domači ekipi Kazahstana in Velike Britanije že zdaj obrisali pod nosom glede uvrstitve na OI 2022.
Sploh pa je za vodstvo in privržence tako v pričakovanju aprilskega tivolskega lova na vizum elitnega razreda kot tudi avgustovski sklepni boj za tretjo zaporedno uvrstitev na OI najpomembneje, da sta se v slačilnico vrnili samozavest in jasna strategija. Matjaž Kopitar kot selektor ni bil vselej uspešen, vedno znova si bo očital, da se mu z risi nikdar ni posrečilo obdržati v najvišjem razredu, njegovo moštvo je izpadlo tako v Bratislavi 2011 kot tudi dve leti pozneje v Stockholmu in nato še 2015. v Ostravi.
Toda obenem se je povratnik na selektorsko mesto podpisal pod nekaj izjemnih izidov, med katerimi so seveda najbolj odmevali tisti z olimpijskega kvalifikacijskega turnirja za Soči 2014 ter nato uvrstitev v četrtfinale na teh nepozabnih igrah ob Črnem morju. Kdor dobro pozna 54-letnega Jeseničana oz. prebivalca bližnje Hrušice, si je na jasnem, da bi si težko želeli ustreznejšega moža za smiselno vodenje ekipe, odnos s slačilnico in temu primeren tudi motiviran odziv hokejistov. Prav zato se krivulja slovenskega reprezentančnega hokeja spet vzpenja. April v domačem Tivoliju in avgust na Norveškem pa bosta ponudila končno oceno o Kopitarjevem delu v prvem letu po vrnitvi.
Ne glede na nekaj zares izjemnih Slovencev v najbolj cenjenih hokejskih ligah na tujem, med katerimi seveda prav posebna zgodba že več kot 13 let pripada Anžetu Kopitarju v Los Angelesu, je našo izbrano vrsto doletel zdrs na lestvici mednarodne zveze, zato je morala že v teh februarskih dneh skozi uvodno sito na poti proti Pekingu 2022. Nalogo je opravila brezhibno, kazalo je prikimati selektorju ob oceni, da je na koncu vendarle odločila kakovost naših reprezentantov, a predvsem zadnja tekma z Japonsko je bila zahtevnejša, kot to morda razkriva končni izid 6:2 (0:1, 1:0, 5:1; Tičar 2, Sabolič, Urbas, Ograjenšek, Zajc).
»Dejansko ni lahko igrati turnirja, na katerem si 90 odstotkov časa v napadalni tretjini,« se je prvi mož slovenske klopi ozrl k trem nastopom svojih risov v Podmežakli. Ta sicer tudi na omenjeni sklepni tekmi ni bila polna do vrha, toda blizu 2000 obiskovalcev je ustvarilo spodobno ozračje in se veselilo akcij mojstrov z bogatimi izkušnjami iz KHL ter močnih klubskih tekmovanj v Švici, na Češkem in v Nemčiji. Nič pa ti ni podarjenega, o čemer so se prepričali navijači na drugih dveh turnirjih v Nur-Sultanu in Nottinghamu, kjer sta se domači ekipi Kazahstana in Velike Britanije že zdaj obrisali pod nosom glede uvrstitve na OI 2022.
Avgust bo dal končno oceno
Sploh pa je za vodstvo in privržence tako v pričakovanju aprilskega tivolskega lova na vizum elitnega razreda kot tudi avgustovski sklepni boj za tretjo zaporedno uvrstitev na OI najpomembneje, da sta se v slačilnico vrnili samozavest in jasna strategija. Matjaž Kopitar kot selektor ni bil vselej uspešen, vedno znova si bo očital, da se mu z risi nikdar ni posrečilo obdržati v najvišjem razredu, njegovo moštvo je izpadlo tako v Bratislavi 2011 kot tudi dve leti pozneje v Stockholmu in nato še 2015. v Ostravi.
Toda obenem se je povratnik na selektorsko mesto podpisal pod nekaj izjemnih izidov, med katerimi so seveda najbolj odmevali tisti z olimpijskega kvalifikacijskega turnirja za Soči 2014 ter nato uvrstitev v četrtfinale na teh nepozabnih igrah ob Črnem morju. Kdor dobro pozna 54-letnega Jeseničana oz. prebivalca bližnje Hrušice, si je na jasnem, da bi si težko želeli ustreznejšega moža za smiselno vodenje ekipe, odnos s slačilnico in temu primeren tudi motiviran odziv hokejistov. Prav zato se krivulja slovenskega reprezentančnega hokeja spet vzpenja. April v domačem Tivoliju in avgust na Norveškem pa bosta ponudila končno oceno o Kopitarjevem delu v prvem letu po vrnitvi.
