Rezerve za vrhunsko vrnitev predvsem v samozaupanju

Današnji ponedeljek je za Ilko Štuhec prav poseben. Naša junakinja belih strmin, dvakrat zapored svetovna prvakinja v smuku, je dočakala 30. rojstni dan. V svojem slogu z vedrino in pozitivnim pogledom v prihodnost, čeprav časi zavoljo agresivnega zloveščega virusa niso prav rožnati. V posebnem pogovoru pa nam je razkrila predvsem, da si želi ostati zdrava in uspešno vstopiti v sezono. Uvodna tekma bo zanjo ob začetku decembra v St. Moritzu – torej prav tam, kjer je osvojila svojo prvo zlato kolajno na SP!
Ilka, tokrat smo vas ujeli kar sredi Ljubljane, na poti iz Švice k domačemu Mariboru.
»Po dvanajstih dneh treninga v Saas Feeju. In res mi v mojem natančnem urniku zadnjih tednov priprav za sezono ustreza, da sem se tu ustavila za en dan, opravila različne obveznosti, se dogovorila z vami tudi za intervju. Lani sem bila v Ljubljani precej več, letošnje leto je pač drugačno. Pogosteje kot v preteklosti sem bila v Švici, tam pozornost namenjala treningu, se izogibala potovanjem in množicam. Časi nevarnosti virusa zahtevajo odgovornost in previdnost.«
Koliko dni ste sploh zbrali pod domačim Pohorjem?
»Letos pa res zelo malo. Morda se je vse skupaj nabralo za tri tedne. Res, ne več. Tri tedne sem bila na kondicijskih pripravah ob morju, nato je bilo treba kar največ časa nameniti vadbi na snegu. Vidite, zdaj se že izteka oktober, kmalu bo šlo zame tudi na tekmah zares.«
Pogrešate ta prijazen poletni Maribor, dolge dneve ob Dravi, šumenje pohorskih smrek, kolesarjenje, pohodništvo, klepet s prijatelji?
»Kaj pa vem ... V bistvu takšnega poletnega Maribora pravzaprav nikdar nisem zares doživela. Lahko bi ga, toda poleti je zame res pomembno, da opravim temelj telesne priprave na morju, da se tam zares dobro nadiham. Potrebujem ta sredozemski zrak pred dolgo in zahtevno zimo, obenem tudi blagodejno vpliva na moje počutje, ker imam alergijsko astmo.«
Ste pa že drugo leto zapored ostali brez priprav v Južni Ameriki, kako gledate na to?
»Res je, ampak hvala bogu, da se mi to tokrat ni zgodilo zaradi poškodbe. Namesto v Južni Ameriki sem večino časa v zadnjih mesecih prebila na švicarskem snegu, razmere za delo so bile vrhunske. Moj trener (Stefan Abplanalp, o. p.) je prav pri Saas Feeju odraščal, lahko si predstavljate, da je storil vse, da bi se vsi skupaj tam počutili dobro. Pa še vreme je bilo, zlasti v zadnjem tednu, imenitno, tako da res ne morem najti nikakršne pripombe.«
Ledeniki po Avstriji in Švici so dejansko v zadnjih tednih še bolj zasneženi kot po navadi v zadnjih letih.
»Zdaj je res tako. Smo pa tudi malo posebni, ker nam nikdar ni vse po volji. Poglejte: najprej je bilo malo snega, od daleč je pogled na črno barvo razkrival kamenje, sneg je bil umazan. Nato naenkrat pade veliko snega, na progi je tako mehko, in nam spet ni prav. Dobro, toda v zadnjem tednu ali dveh so temperature že tako nizke, da je utrditev novozapadlih snežink zares hitra. V petek je denimo v Saas Feeju padlo 30 ali kar 40 cm snega, pa smo vse skupaj za naš trening hitro uredili.«
Kakšna je bila gneča zaradi navzočnosti tudi rekreativnih smučarjev in smučark ter tako morebitne širitve virusa, je bilo sicer dovolj miru za vadbo na progi?
»V tem letnem času so res tam najboljše razmere za trening smuka. Vem, ja, vedno se kdo najde, ki bi najraje smučal tam, kjer je prepovedano, a trenerji in spremljevalci poskrbijo za urejeno in prazno progo. Koronavirus? Na smučišču po mojem mnenju ni bilo veliko nevarnosti. Vsi smo med čakanjem na gondolsko žičnico močno oviti v šale in smučarske rutke, imamo rokavice, v vlakih nosimo maske.«
Ste ujeli sploh kakšen dan, da ne rečem celo teden, sproščenih počitnic v zadnjih mesecih?
»Nič ni bilo s počitnicami. Mislila sem si, da si jih bom privoščila v začetku meseca, pa smo takrat spremenili načrt treninga. Zdaj spet razmere okrog virusa krojijo naše gibanje. Želim si le, da se do pomladi zadeva umiri, takrat bi bil res pravi čas za počitnice.«
Boste pa vsaj zdaj nekaj naslednjih dni v omenjenem domačem mestu. Kaj nameravate početi, seveda poleg vzdrževanja telesne pripravljenosti?
»Res bo čas tudi za počitek, preživela bom dragocene dneve s sestro, nečakinjama, mojo dve leti staro psičko. Žal ni pravi čas za druženje, bom videla, koliko bom lahko skupaj z najboljšimi prijatelji. Ne smemo tvegati, moramo ostati odgovorni.«
In tako seveda tudi ne bo proslavljanja lepega osebnega jubileja – 30. rojstnega dne?
»Žal, res ne. Slavje bomo prestavili v pomlad. Kajpak z upanjem, da bo takrat drugače.«
Kako sploh gledate na to, da ste zdaj že v tistem starejšem delu karavane, nekatere dolgoletne tekmice so se poslovile od strmin, tudi za regeneracijo po naporih zdaj najbrž potrebujete več časa kot nekoč?
»Jasno, to je vse naravno. Toda meni ni ničesar hudega. Počutim se prav odlično. Ko ne bom več čutila želje po smučanju, bom opremo preprosto postavila v kot in sklenila športno pot. Ali bo to čez en teden ali čez šest let, ne vem. Za zdaj mi je zelo pomembno, da brez težav prenašam vse napore.«
Kaj pa adrenalin drvenja po smukaški progi? Še živi v polni meri, ni nikoli strahu?
»Ne, ni me strah. Res. In ko se bo pojavil samo mali dvomček o tem, si bom rekla, hvala lepa, to je bilo to.«
Sölden je že odprl novo sezono, če bi bilo vse po načrtih, bi se zdaj pripravljali za odhod v Severno Ameriko.
»Drži, zdaj bom pač odštevala do St. Moritza in decembra. Po eni strani sem vesela, ker mi je prihranjeno potovati z letalom v Ameriko, kar je za nas vedno poseben zalogaj, ker nosimo s seboj veliko prtljage, med njo jasno vidno mesto pripada smučarski opremi. Toda hkrati priznam: pogrešala bom dneve za trening na Copper Mountainu ali v Lake Louisu. Zato upam, da se bo čez eno leto v koledar vrnil naš ustaljeni novembrski scenarij.«
Toda tudi St. Moritza se najbrž veselite – ostaja to prizorišče, kjer ste prvič osvojili naslov svetovne prvakinje, posebno?
»Ja, vedno je malo drugače zavoljo tega lepega spomina. Res pa je, da to ni edino prizorišče, h kateremu se rada vračam. So še nekatera, in sploh ni nujno, da zgolj zaradi zmag. Včasih se ti zaradi kakšnega drugega pozitivnega trenutka kakšen kraj posebej zapiše v spomin.«
Kako sploh gledate na novo sezono, potem ko v prejšnji niste uresničili svojih visokih ciljev? Kje so tiste osebne rezerve za vrnitev na pot vzpenjajoče krivulje?
»Predvsem v samozaupanju.«
Je bilo to, če se ozrete iz sedanjega zornega kota, skrhano zaradi nove operacije in nato zahtevnega boja za vrnitev h karavani?
»Tudi. Nikdar se ni lahko vrniti po poškodbi, če pa dodate še moja visoka pričakovanja in nato osebno potrtost, ko jih ne uresničim, je to povsem razumljivo.«
Poškodbe so zdaj le vaša preteklost – je kakovosten trening opravil svoje?
»Vsekakor. Ogromno dela smo vložili. Zavedala sem se, za kaj gre, tudi v dneh največjega mučenja na snegu. Zato zdaj lahko normalno smučam.«
In ko nazadnje v Švici niste smučali, kaj ste počeli v uricah oddiha?
»Slišala sem s prijatelji, brala knjigo, pogledala kakšno serijo. Prepričevala sem se, da se lotim študija, a me je vedno znova kaj drugega odtegnilo od knjige. Počasi gre, priznam pa, da pri tem nisem dovolj disciplinirana.«
Še drvite z gorskim kolesom?
»Uf, zdaj pa res ne več, ni bilo časa.«
Obstaja tudi skrb, da se vam ne bi pripetilo podobno, kar se je Neji Dvornik pri spustu s Pece, ko je zaradi padca, kot nam je dejal njen trener Denis Šteharnik, imela težave pri smučarskem treningu?
»Gorsko kolesarjenje je lahko imenitna razvedrilna dejavnost. Toda včasih zaradi smučanja moram oceniti, kaj lahko počnem in kaj ne. Z leti se to umirja, kar zdaj opažam (smeh).«
In za konec – cilj sezone?
»Uživati in dobro smučati!«