KOLESARSTVO

Primož in Tadej napovedala boj za vrh na Touru 2020

Objavljeno 16. september 2019 07.55 | Posodobljeno 16. september 2019 07.55 | Piše: Miha Hočevar

Roglič in Pogačar navduševala na kolesarski dirki po Španiji. Po bolečih padcih ostanejo na koncu zgolj lepi spomini.

Primož Roglič je na dirki po Španiji le še potrdil, da je ta čas eden od najboljših kolesarjev na svetu. FOTO: Leon Vidic
MADRID – Slovenija je bila v minulih tednih po zaslugi Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja v kolesarskih nebesih. Razplet je bil sanjski, pot do njega skozi 3290 kilometrov pa peklenska. Za oba se je začela s hudim padcem v prvi etapi in velikim olajšanjem v 20. na planoti Gredos, ki je postala novo svetišče našega kolesarstva.
image
Tadej Pogačar je tekmece šokiral tudi na sobotni 20. etapi Vuelte. FOTO: Tomi Lombar

»Na koncu ti ostanejo le lepi spomini,« je Roglič na eni od novinarskih konferenc odgovoril na vprašanje, ali se bo še vrnil na Vuelto, na kateri je bila njegova pot do zmage izjemno trnova. In vsem slovenskim ljubiteljem kolesarstva bo ostala v lepih spominih, čeprav je bil začetek šokanten. Na trasi uvodne vožnje na čas v Torrevieji se je v suhem vremenu iz nikoli povsem pojasnjenih razlogov znašla voda in ravno kolesarji ekipe UAE s Pogačarjem in Jumba Visme z Rogličem so grdo padli. Pogačar je izgubil več kot minuto, Roglič 40 sekund, popotnica v boju za rdečo majico bi bila težko slabša.
 

Gospodar po vožnji na čas


V rezultatsko pozabo je šla za Rogliča že naslednji dan, ko je v pobegu šesterice nadomestil izgubljeno. Pogačar se je v igro za vrh vrnil nekoliko pozneje, v prvih gorskih etapah je še izgubljal proti tekmecem, nato pa zablestel v polnem sijaju. Njegova zmaga v 9. etapi v Andori, v kateri je Roglič padel še drugič, je bila senzacija, ponovitev v 13. etapi na Los Machucos, v kateri sta z Rogličem poskrbela za prvo slovensko dvojno zmago na tritedenskih dirkah, nič več.

Vmes je bila še vožnja na čas v 10. etapi v Pauju, kjer je Roglič z zmago oblekel rdečo majico in je do konca ni več slekel. Vse zveni sila preprosto za nekoga, ki ni spremljal zadnjega tedna dirke, po konfiguraciji trase najlažjega, po razmerah za dirkanje in potezah tekmecev pa najtežjega. Slovenske sanje bi se lahko razblinile v 14. etapi, ko je moral zaradi posledic padca odstopiti Luka Mezgec, na tleh je pristal tudi Pogačar, a brez hujših posledic.

Roglič je imel v gorskih etapah dirko vseskozi pod nadzorom, preglavice so mu povzročale vetrovne kastiljske planote, v katerih je njegova zmaga dvakrat visela na nitki. V 17. etapi, ko je dovolil pobeg Naira Quintane in v vožnji na veter izgubil več kot pet minut proti Kolumbijcu, ter v 19., ko je na poti v Toledo Movistar s Quintano in drugouvrščenim Alejandrom Valverdejem z napadom poskusil izkoristiti tretji Rogličev padec na dirki. Ob zgražanju kolesarskega sveta je Valverde zategnil ročno zavoro in Roglič je bil le še korak od končne zmage.
 

Tadejeva izjemna sobotna predstava


Pogačar je bil tedaj še na 5. mestu, malokdo je pričakoval, da bo imel mladenič, ki je že z dotedanjimi rezultati presegel vsa pričakovanja, v nogah še toliko dinamita, da bo vrstni red obrnil na glavo. Zaradi njega je bila 20. etapa epska in zgodovinska za slovensko kolesarstvo. Roglič si je na videz brez težav zagotovil končno zmago, Pogačar pa je po 39 kilometrih samostojne vožnje slavil še tretji etapni uspeh in pokončal vse kolumbijske sanje na tej dirki – Quintano je izrinil z zmagovalnega odra, Miguelu Angelu Lopezu je slekel belo majico najboljšega mladega kolesarja.

»Tadej je do potankosti izpeljal akcijo, ki smo jo načrtovali, da bi osvojili belo majico. Najprej smo v pobeg poslali Sergia Henaa, da je navil tempo na začetku predzadnjega vzpona in pripravil Tadejev napad. Čeprav je to precej težje storiti kot načrtovati, Tadej niti za sekundo ni dvomil o tem, ali mu bo uspelo,« je od sreče žarel Matxin Fernandez, športni direktor ekipe UAE.
 

Čutijo ponos in olajšanje


V Rogličevem taboru so naposled odprli šampanjec. »Čutimo velik ponos in olajšanje, ker je vendarle konec. Pot do zmage nikakor ni bila enostavna. Tudi v zadnji gorski etapi ne, saj smo spet bili težko bitko s kolesarji Astane in Movistarja. Naši kolesarji so v prvem delu etape narekovali oster tempo in poskrbeli, da ni bilo resnejših napadov na Primoževo rdečo majico. Tu so porabili toliko moči, da je Primož nato ostal sam v zaključku. Bil je dovolj močan, da je sam opravil s tekmeci, poleg tega ni imel nepredvidenih težav. V takšnih primerih je treba imeti tudi nekaj sreče,« se je velik kamen odvalil s pleč Addyja Engelsa, športnega direktorja Jumba Visme, ki je sicer imel prste vmes pri ponesrečenem Rogličevem zadnjem tednu Gira.

»Tudi tu je bilo nekaj kritičnih trenutkov, ko bi lahko vse šlo po zlu. Izpostavil bi tri, padec v uvodni vožnji na kronometer, 17. etapo z vožnjo na veter in naposled še 19. etapo z Movistarjevim napadom po Primoževem padcu. Dogajanja na tej etapi ne bom več pogreval, vesel sem, da se je na koncu razpletlo, kot se je,« je še povedal Engels.
Sodeč po razpletu letošnje Vuelte in načrtih njunih moštev ne bo nič presenetljivega, če se bomo julija 2020 sprehodili skozi Rogličev in Pogačarjev boj za vrh na Touru. 
Deli s prijatelji