NOGOMET
Primorski val pljusknil med elito
Živahna poletna regija v nogometu s Koprom, Sežano in Gorico. Če bi nekoč dejali, da je Tabor vrh piramide, bi nas pisano pogledali.
Odpri galerijo
Nogometaši Gorice so se zasluženo veselili uspeha v kvalifikacijskem dvoboju za popolnitev 1. lige s Triglavom. FOTO: Jure Eržen
Ko navaden smrtnik v vročih avgustovskih dneh pri nas pomisli na Novo Gorico, Sežano in Koper, mu misli uhajajo k izhodiščnim točkam za počitniško hlajenje bodisi v dolini Soče bodisi na kakšni prijetni kraški turistični kmetiji ali pa kar v morski vodi. Lokalni nogometni navdušenci pa bodo znali ponosno povedati, da ima zdaj Primorska prav v omenjenih treh mestih prvoligaše. Zato je tam zdaj razumljivo nestrpno pričakovanje začetka sezone. Če bi nekoč dejali, da je moštvo iz Sežane na vrhu primorske nogometne piramide, bi nas zlasti v največjih mestih regije kar pisano pogledali.
Toda poglavje naše živahne prvoligaške zgodbe je pahnilo nekdanja prvaka v nižji razred, Koprčane na rob životarjenja in z mukotrpnim prebijanjem prek ovir vrnitve, Goričani pa s svojo nogometno šolo in dejansko pomembno vlogo v slovenskem nogometu po osamosvojitvi do lani niso doživeli takšnega udarca, da bi morali zapustiti najvišji domači razred. Vrnili pa so se hitro, v prvem poskusu in z veličastno predstavo v Kranju, ko so neposrednega tekmeca Triglav s 5:0 prizemljili na paleti njihovih zablod z zmago.
Nogometaši iz Sežane pa vstopajo v drugo zaporedno sezono bivanja v elitni družbi. Kraševci nimajo kakšnih zvenečih imen na igrišču, pravega zvezdnika pa na klopi. Rocker in upornik Mauro Camoranesi, nekoč na igrišču svetovni prvak z azzurri, poskuša prenesti v to okolje blizu meje z Italijo znano nogometno miselnost naše soseščine. Svojega Buffona bo imel v Janu Koprivcu, Primorcu z bogatimi izkušnjami iz tujine, čigar prihod ponuja veliko upanja Sežani, nekoč bolj košarkarski kot nogometni, da bo tudi v prihodnje uživala v prvi ligi.
V Kopru so bili nekoč te vajeni, pravzaprav so jim tradicija, razvoj mesta, baza igralcev napovedovali prav čvrsto mesto v vrhu slovenskega nogometa, toda z igrami zakulisja in nerazumljivimi potezami v lokalnem okolju je ladja zaplula v morje, polno ostrih čeri in nevarnih pasti. Marsikaj se je spreminjalo, le Ante Guberac, sebi lasten zanesenjak in na Obali vsekakor prepoznaven podjetnik, se ni vdajal. Spet je sestavil zanimivo zgodbo. Na igrišču in trenerski klopi ni cirkusa. Retorika pridnega in odgovornega Brica Mirana Srebrniča ne ponuja niti senzacij niti visokoletečih obljub.
Legenda goriškega nogometa v Kopru stavi na delovni pristop in četudi v moštvu ni več niti kapetana Damirja Hadžića niti Gorana Galešića, noče iskati izgovorov. Otrok koprske nogometne šole in nato pomemben adut vijolične obrambne verige na tekmah pod evropskimi žarometi Aleksander Rajčević je prava okrepitev – za igrišče in slačilnico. In podobno kot se je Rajče vrnil v domačo hišo, je Gorica nazaj domov privabila Gorana Cvijanovića. Nostalgiki se spominjajo velikih predstav in goriških šampionskih lovorik, razumljive so besede športnega direktorja Mirana Burgića: »Poglavitni cilj je obstanek, toda to je klub s tradicijo, imenom, zgodovino ...« Moštvo vodi Borivoje Lučić, zdaj si je začrtal že nove izzive. Res pa pri teh ne bo Amarachija Osujija, enega ključnih adutov omenjenega kranjskega podviga. V Gorici ga niso mogli zadržati, bogatejši Izraelci so ponudili preveč.
Toda poglavje naše živahne prvoligaške zgodbe je pahnilo nekdanja prvaka v nižji razred, Koprčane na rob životarjenja in z mukotrpnim prebijanjem prek ovir vrnitve, Goričani pa s svojo nogometno šolo in dejansko pomembno vlogo v slovenskem nogometu po osamosvojitvi do lani niso doživeli takšnega udarca, da bi morali zapustiti najvišji domači razred. Vrnili pa so se hitro, v prvem poskusu in z veličastno predstavo v Kranju, ko so neposrednega tekmeca Triglav s 5:0 prizemljili na paleti njihovih zablod z zmago.
Nogometaši iz Sežane pa vstopajo v drugo zaporedno sezono bivanja v elitni družbi. Kraševci nimajo kakšnih zvenečih imen na igrišču, pravega zvezdnika pa na klopi. Rocker in upornik Mauro Camoranesi, nekoč na igrišču svetovni prvak z azzurri, poskuša prenesti v to okolje blizu meje z Italijo znano nogometno miselnost naše soseščine. Svojega Buffona bo imel v Janu Koprivcu, Primorcu z bogatimi izkušnjami iz tujine, čigar prihod ponuja veliko upanja Sežani, nekoč bolj košarkarski kot nogometni, da bo tudi v prihodnje uživala v prvi ligi.
Nekdanja prvaka na novem začetku
V Kopru so bili nekoč te vajeni, pravzaprav so jim tradicija, razvoj mesta, baza igralcev napovedovali prav čvrsto mesto v vrhu slovenskega nogometa, toda z igrami zakulisja in nerazumljivimi potezami v lokalnem okolju je ladja zaplula v morje, polno ostrih čeri in nevarnih pasti. Marsikaj se je spreminjalo, le Ante Guberac, sebi lasten zanesenjak in na Obali vsekakor prepoznaven podjetnik, se ni vdajal. Spet je sestavil zanimivo zgodbo. Na igrišču in trenerski klopi ni cirkusa. Retorika pridnega in odgovornega Brica Mirana Srebrniča ne ponuja niti senzacij niti visokoletečih obljub.
Mauro German Camoranesi postal novi trener članske ekipe CherryBox24 Tabor Sežana. Sežana, 10. januar 2020
Legenda goriškega nogometa v Kopru stavi na delovni pristop in četudi v moštvu ni več niti kapetana Damirja Hadžića niti Gorana Galešića, noče iskati izgovorov. Otrok koprske nogometne šole in nato pomemben adut vijolične obrambne verige na tekmah pod evropskimi žarometi Aleksander Rajčević je prava okrepitev – za igrišče in slačilnico. In podobno kot se je Rajče vrnil v domačo hišo, je Gorica nazaj domov privabila Gorana Cvijanovića. Nostalgiki se spominjajo velikih predstav in goriških šampionskih lovorik, razumljive so besede športnega direktorja Mirana Burgića: »Poglavitni cilj je obstanek, toda to je klub s tradicijo, imenom, zgodovino ...« Moštvo vodi Borivoje Lučić, zdaj si je začrtal že nove izzive. Res pa pri teh ne bo Amarachija Osujija, enega ključnih adutov omenjenega kranjskega podviga. V Gorici ga niso mogli zadržati, bogatejši Izraelci so ponudili preveč.
