Poškodba kolena je ni ustavila na poti do brona

MINSK – Dvorana Čižovka povprečnemu Evropejcu ne pomeni kaj prida. Niti Belorusi je še ne poznajo prav vsi. Zgradili so jo pred petimi leti za SP v hokeju, takrat naših risov ni bilo med nastopajočimi. A na letošnjo tretjo junijsko soboto je prav tu zablestela judoistka Maruša Štangar. Osvojila je bronasto kolajno v kategoriji do 48 kg, svojo prvo na velikih članskih tekmovanjih.

Ko gre za slovenski judo, ni pardona: že dolgih 18 let zapored (!) se slovenska reprezentanca vrača domov z vsaj eno uvrstitvijo na stopničke evropskega prvenstva. Izjemen niz se je začel v domačem Mariboru na nepozabnem turnirju leta 2002, odtlej so razna mesta stare celine ostala zapisana po imenitnih dosežkih naših reprezentantov. In tako je zdaj na tem seznamu tudi Minsk.

V metropoli Belorusije resda judo ni tako priljubljen in prepoznaven kot, denimo, v Franciji, kjer gledalci množično pospremijo že dopoldanske boje, a tudi to mesto zdaj uživa v športnem prazniku, h kateremu pomemben delež prispevajo tudi borilni športi. Prav v Čižovki je z 8800 sedeži največ prostora za gledalcev v vseh pokritih objektih teh iger.

In ti so športno ploskali za predstave tudi številnim judoistom in judoistkam iz tujine, med slednjimi za zmago v lepem boju za bron tudi naši Maruši.
 

Še jutro pred nastopom pri fizioterapevtu

Ljubljančanka, stara 21 let, je prestala že precej pomembnih izzivov, nazadnje za svetovni pokal, a te igre, ki v judu štejejo za evropsko prvenstvo, so bile zanjo pomembna naloga. Pa sprva sploh ni vedela, ali se je bo lahko lotila.

Muči jo namreč poškodba kolena, nikakor ni bilo nemogoče, da bi se pridružila Tini Trstenjak in Andreji Leški na seznamu tistih, ki jim je prav slabo zdravstveno stanje preprečilo nastop. Omenjeni tekmovalki sta ostali doma, Štangarjeva je pripotovala na prizorišče, še jutro pred nastopom v vasi športnikov obiskala fizioterapevta, nato pa se vendarle odpravila v Čižovko in tam nato dosegla svoj najvidnejši uspeh doslej v absolutni konkurenci.

V dvoboju odločitve je ugnala staro znanko, srbsko judoistko Milico Nikolić. Z njo se namreč pogosto pomeri, sta izenačeni, vedno znova odločajo malenkosti. »Zato so zmage, bodisi zame bodisi zanjo, še posebno sladke. Ni daril, trudiva se do zadnjih atomov moči,« je povedala uvodna slovenska junakinja drugih evropskih iger, do prihoda v Minsk trikrat letos proti Nikolićevi že poraženka, a zdaj boljša v najpomembnejšem dvoboju dosedanjega dela sezone.

Ni pa veliko manjkalo, pa se tradicionalni tekmici sploh ne bi pomerili za bron, saj za slovensko judoistko ni bil daleč niti veliki finale. Bila je namreč blizu skalpa Rusinje Irine Dolgove, sicer evropske prvakinje. O potnici v polfinale je odločal podaljšek, v tem je bila spretnejša ruska tekmovalka, slovenska pa se je nato prek repešaža prebila do poti k svoji prvi kolajni z velikih tekmovanj v absolutni konkurenci.

Študentka biotehniške fakultete je bila doslej druga in tretja na mladinske svetovnem prvenstvu, lani pa je zmagala na tekmi svetovnega pokala v Tbilisiju.