Ni prepričan, da bi vse stopnice prehodil še enkrat

Med tekmovanji, ki so se normalno odvijala, medtem ko so večino drugih prireditev že odpovedali, so bile tudi olimpijske kvalifikacije v boksu. Na turnirju v Londonu, ki so ga po treh dneh vendarle prekinili, sta sodelovala tudi slovenska borca Vida Rudolf in Nik Nikolov Veber, ki sta po dobrem odporu izpadla v uvodnem krogu. Iz kota jima je kot trener napotke delil ptujski šampion Dejan Zavec, ki je spregovoril o kvalifikacijah, begu iz Londona, slovenskem boksu in spominih na svojo uspešno kariero.

Kako to, da so angleški prireditelji kljub pandemiji koronavirusa pred dobrim tednom dni sploh začeli kvalifikacije?
»Temu smo se čudili tudi mi. Zato smo bili pred odhodom v London dnevno v stiku z organizatorji, spraševali smo jih, ali bodo res izpeljali turnir, pa so nam zatrjevali, da za kakšno odpoved ni razloga, ker da na Otoku nimajo težav s koronavirusom. Ob tem bi rad poudaril, da mi nismo šli tja ničesar izzivat, Vida in Nik sta zgolj želela uresničiti svoje športno-življenjske sanje. Poleg tega takrat, ko smo se odpravljali proti Londonu, pri nas situacija še ni bila tako resna.«

Kakšen je bil položaj na turnirju?
»Na začetku je bilo vse normalno. Svetovali so nam, naj pazimo nase, v dvorani smo imeli sredstva za razkuževanje rok, vse drugo je potekalo kot na preostalih tekmovanjih. No, razlika je bila ta, da so boksarjem na zdravniškem pregledu merili tudi telesno temperaturo.«

Ste spremljali dogajanje v domovini?
»Seveda so prišle do nas novice, da so se začele razmere v Sloveniji zaostrovati, da so začeli zapirati šole … Ko smo slišali, da razmišljajo o zaprtju zračnega prostora, smo sklenili, da se bomo v vsakem primeru – ne glede na to, kako se bo za nas razpletel uvodni krog – v ponedeljek vrnili domov. Nihče od nas pač ni hotel več ostati dlje v Londonu. Zato smo začeli iskati letalske karte, ki so se v pičli uri podražile za več kot 100 evrov. Nazadnje smo zanje odšteli po 270 evrov, skoraj enkrat več, kot smo dali za povratne z Brnika.«

Odločitev o predčasni vrnitvi vam je verjetno še dodatno olajšal zgodnji izpad obeh boksarjev. Kako ste videli njuni predstavi? Nik Nikolov Veber je tesno po točkah z 2:3 izgubil s Špancem Joséjem Quilesom Brotonsom, dobitnikom bronaste kolajne s članskega evropskega prvenstva leta 2017 v Harkovu.
»Dvoboj je bil zares izjemno izenačen in kaj lahko bi se razpletlo tudi z Nikovo zmago, ki je – za svojo mladost (19 let) – odboksal zelo dobro. Na koncu mu je zmanjkalo malo izkušenj, morda je sprožil tudi premalo povezanih udarcev. Zmagujejo namreč tisti, ki nanizajo vsaj po 50 udarcev in več na rundo. Drugače pa je Nik potrdil svojo nadarjenost; v ringu se dobro znajde, za nameček je pokazal tudi veliko mero borbenosti.«

Kaj pa Vida Rudolf, ki je morala z 0:5 priznati premoč Ukrajinki Juliji Ciplakovi?
»Tudi Vida je upravičila svoj nastop. Že dolgo nisem videl, da bi nekdo boksarju oziroma boksarki iz takšne velesile, kakršna je Ukrajina, povzročil toliko težav, kot jih je Rudolfova. To je bilo mogoče sklepati tudi iz živčnih, skorajda paničnih komentarjev v ukrajinskem kotu. Na koncu so jeziček na stran Ciplakove, ki ima za seboj okrog 200 dvobojev, medtem ko jih ima Vida komaj 40, prevesile izkušnje.«

Evropske kvalifikacije so v torek le prekinili in odpovedali. Na kakšen način in kdaj jih nameravajo nadaljevati?
»Tega za zdaj še nihče ne ve. Junija naj bi bil v Parizu na sporedu svetovni kvalifikacijski turnir, ki pa po mojem – glede na zdajšnjo situacijo v svetu – prav tako visi v zraku.«

Kako ocenjujete stanje slovenskega (olimpijskega) boksa?
»Opažam, da se lahko naši najboljši boksarji bolj ali manj enakovredno kosajo z vsakomur, toda kljub temu jim na koncu malo zmanjka, da bi ase iz velesil tudi premagali. Včasih so bile razlike večje, zdaj pogosto že malenkosti odločajo o velikih stvareh.«

Kdaj lahko po vašem realno računamo s prvim slovenskim boksarjem na olimpijskih igrah?
»Če bi vsi, ki pri nas delamo v boksu, zdaj stopili skupaj in začeli načrtno delati, ga lahko pričakujemo na OI leta 2028 v Los Angelesu. Z veliko mero sreče bi se lahko seveda kateri od naših borcev na največjo športno prireditev uvrstil tudi prej. Naša težava je v tem, da nimamo dovolj fantov, ki bi bili pripravljeni prav vse podrediti trdemu delu za uspeh, v posameznih kategorijah preprosto nimamo po dveh enakovrednih boksarjev, ki bi drug drugega gnala do višjih ciljev. Seveda je problem tudi v razmerah, ki jih imamo na voljo pri nas. O takšnih, kakršne imajo velesile, lahko v Sloveniji samo sanjamo, ko smo globoko v nokavtu.«

Decembra je minilo 10 let od vaše osvojitve naslova svetovnega prvaka v velterski kategoriji po različici IBF. Kako se zdaj ozirate na svojo uspešno športno pot?
»Seveda sem ponosen na vse doseženo, vendar moram poudariti, da za vsem, kar se mi je zgodilo, stoji razlaga. Morda nisem imel največjega talenta, vendar sem od vsega začetka trdno verjel, da bom tehnični manko nadomestil z garanjem. V boksu ni skrivnosti, zgolj trdo delo prinaša uspeh. Če bi se zdaj znašel na začetku športne poti in bi vedel, kaj vse me čaka, nisem prepričan, da bi vse stopnice prehodil še enkrat, saj jih je bilo zares veliko.«