Nekateri koraki so mu izboljšali življenje

LJUBLJANA – Slovenski motokrosistični as Tim Gajser pet preizkušenj pred koncem sezone prepričljivo vodi v svetovnem prvenstvu razreda MXGP. Pred najbližjim zasledovalcem ima za tri dirke in pol točkovne prednosti. A tudi v prihodnje ne bo taktiziral.

Pred dirko v Loketu ste na družabnih omrežjih navijače spraševali, kdo pride na dirko. Verjetno so vam manjkali v Indoneziji?
»Morda sem jih res pogrešal. Letos je njihova prisotnost neverjetna. Prav na vsaki dirki v Evropi so bili, pa ni pomembno, kje smo tekmovali, na vsakem prizorišču sem videl vsaj eno zastavo. Vsa čast vsem, ki hodijo na dirke, si vzamejo čas in porabijo svoj denar za to. Hvaležen sem jim za podporo, to zelo cenim. V Loketu so prav vsi prišli do Hondine ekipe, igrali smo na harmoniko in peli, zelo lepo je bilo.«

Na začetku sezone je vaš oče dejal, da tako dobro kot letos še niste bili pripravljeni. Ste čutili enako?
»Vedel sem, da sem imel dobro pripravljalno obdobje in da imam hitrost, treba pa je bilo vse to prenesti s treninga na tekmo – kar je najtežje. Ko to naštudiraš, steče. V prvih dirkah sem se lovil, bilo je nekaj padcev, nato sem se sestavil – tudi v glavi. Najpomembneje je bilo, da si nisem nalagal preveč pritiska. Po Mantovi sem si dejal, da se ne bom več obremenjeval z uvrstitvami in ciljem, da moram zmagati. Na startu sem si rekel: 'Uživaj!' Tako je prišla sproščenost.«

Dirka v Mantovi je edina, na kateri niste osvojili stopničk. Po tej bi se lahko krivulja zasukala navzdol, pa se ni, šla je navzgor, še vedno ste tam. To dokazuje, kako močni ste letos.
»Za glavo je bilo težko, tolkel sem se, zakaj sem delal tiste napake. Proga je bila res zahtevna, dež je padal vso noč, razmere so se povsem spremenile v primerjavi s kvalifikacijami. Imel sem najhitrejše čase v obeh vožnjah, nisem pa se mogel prebiti mimo boljših dirkačev, padal sem, kar me je vrglo iz ritma. Po dirki sem bil potolčen, a srečo imam, da imam ob sebi ljudi, kot jih imam, posebno Špelo. Vedno me podpira, me bodri, vrne mi motivacijo. Zavedal sem se, koliko točk sem izgubil, in da nisem pokazal, kaj znam. Po dirki sem si ponavljal zakaj, zakaj, ona pa mi je odvrnila, naj neham, se ne grizem in razmišljam o tem. Ne moreš spremeniti, kar se je zgodilo, pojdi naprej s pozitivno držo.«

Pet dirk je še do konca. V kakšnem stanju ste?
»Super se počutim in komaj čakam naslednje tekme. Prednost v seštevku je velika, kar mi dopušča malo več sproščenosti. Če je nekdo ves čas za tabo in ti diha za ovratnik, si malo bolj na trnih. Čim manj poskušam misliti na naslov, saj še ni konec. Na vsaki dirki bom poskušal zmagati, ne bom taktiziral. Ko to začneš početi, nisi več 100-odstotno z glavo na tekmi in hitreje se lahko pojavijo napake. Rad bi užival na motorju.«

Letos ste dosegli osem zmag, kar je vaš osebni rekord v sezoni, sedem zaporednih, kar je tudi mejnik za Hondo. Vidite kakšno podobnost s sezono 2016, ko ste osvojili lovoriko v MXGP?
»Tisto leto nihče ni pričakoval, da bom postal svetovni prvak. Zmage so kar prihajale. Naslova sem bil seveda zelo vesel, a nisem toliko cenil vsega, kot to cenim zdaj. Ko okusiš, kaj pomeni biti na vrhu, nato pa padeš in ne gre vse po načrtih, in se spet vrneš na vrh ... Če bo letošnji naslov moj, bo trdo prigaran. Veliko spoštovanje gojim do te sezone. Nekateri koraki, ki sem jih naredil, so mi spremenili življenje na bolje.«