ROKOMET

Na OI si želi z moštvom, pred katerim bodo trepetali

Objavljeno 07. januar 2019 09.32 | Posodobljeno 07. januar 2019 09.41 | Piše: Peter Zalokar
Veselin Vujović ima še velike načrte s slovensko rokometno reprezentanco. Karizmatični Črnogorec je že po naravi zmagovalec, vedno hoče biti prvi.
Veselin Vujović si želi, da bi njegovi izbranci razmišljali podobno kot on. FOTO: Reuters
ZREČE – Veselin Vujović je v treh letih in pol vodenja slovenske rokometne reprezentance doživel več vzponov (najbolj izraziti so bili uvrstitev na OI in nato 6. mesto v Riu ter osvojitev brona na SP v Franciji), a tudi padce, kot je bila neuvrstitev na bližnje SP. Karizmatičnemu Črnogorcu ne zmanjka zanimivih domislic.
image
REUTERS Veselin Vujović si želi, da bi njegovi izbranci razmišljali podobno kot on. FOTO: Reuters

Kje ste dočakali novo leto?
»Bili smo v kultni gostilni Tri šešira na beograjski Skadarliji. Bilo je fantastično, veliko turistov, Bolgarov, Makedoncev, Hrvatov, Slovencev. Vso noč sem se z njimi fotografiral in delil avtograme.«

Kakšne so želje v letu 2019?
»Najbolj so povezane z zdravjem, če bomo zdravi, bo vse v redu. To si želim zase in za moje igralce. Reprezentantom želim, da bi se čim bolje izkazali v klubih in se v dobri formi vrnili. Cilj in želja sta osvojitev prvega mesta v kvalifikacijah za EP 2020. Na osebni ravni si želim, da bi bil zadovoljen in srečen v družbi ljudi, ki jih imam rad. Kar zadeva moj klub Železničar iz Niša, bi si želel, da bi prvič osvojil naslov srbskega prvaka.«

Kmalu (18. t. m.) boste dopolnili 58 let. Veliko, malo?
»Kakor se vzame. Menim, da so to že kar resna leta. Ko sem imel 27, 28 let, sem si mislil, da so ljudje pri 58 že pravi starčki, ampak zdaj se še zdaleč nimam za starega. Počutim se mladostnega, polnega zagona.«

Veliko stvari ste doživeli na klopi Slovenije, vrhunske rezultate in tudi razočaranja. Pričakovanja javnosti so visoka, včasih tudi nerealna. Je težko biti selektor Slovenije?
»Po naravi sem zmagovalec, da so pričakovanja javnosti visoka, me sploh ne obremenjuje. Vedno hočem biti prvi. Včasih sta si realnost in cilj res preveč različna. Treba se je zavedati, da Slovenija nima tako kakovostne lige ali tako širokega nabora vrhunskih rokometašev, da bi lahko na vsakem tekmovanju računala na kolajno. Težko je vsako leto nadomestiti ključnega igralca, ki se bodisi poslovi od reprezentance bodisi se poškoduje, kot je bilo na primer pri Juretu Dolencu in Mateju Gabru pred zadnjim eurom na Hrvaškem. Prej so se poslovili Uroš Zorman, Luka Žvižej, Gorazd Škof in še kdo.

V tem trenutku ne vem, kaj bomo storili, ko bo reprezentanci rekel zbogom Vid Kavtičnik. Na desnem zunanjem položaju tačas nima legitimnega naslednika pri mlajših igralcih. Če že enega igralnega mesta nimaš pokritega z vrhunskim rokometašem, si že v velikem minusu. Poglejte Francoze, oni imajo pet, šest visokih levičarjev, ki lahko v vsakem trenutku oblečejo reprezentančni dres, podobno velja za Dance, Špance in tako naprej.«

Vseeno se radi pohvalite, da ste razširili reprezentančno jedro, ki je bilo pri Borisu Deniču hermetično zaprto.
»Prav imate. Na vsaki akciji želim preizkusiti igralca ali dva, v katerih vidim potencial. Nekateri se izkažejo, drugi ne. Zdaj sta z nami Aleksander Špende in Januš Lapajne. Zavedati se moramo, da je sodobni rokomet telesno zelo zahteven šport, ogromno je tekem, veliko kontakta, naporov, iztrošenosti, zato so poškodbe pogoste. To je treba vzeti v zakup in se vnaprej pripraviti na vse scenarije.«

Vseeno je Slovenija naredila korak nazaj, ker se ni uvrstila na SP?
»V naših koncih šport razumemo drugače kot druga Evropa. Ali smo zmagovalci, prvaki, ki nas vsi hvalijo, ali pa poraženci, ki jih nihče ne mara. Verjemite mi, da vedno pridemo na igrišče z željo po zmagi in da vedno dajemo od sebe maksimum. Ne moreš pa stalno zmagovati. Veliko je dejavnikov, ki odločajo med zmago in porazom: smola, poškodbe, slabi sodniki ... Tekmo lahko dobiš ali izgubiš zaradi ene žoge. Torej, če gre zadnja žoga v gol, sem dober trener, če se odbije od vratnice, sem slab trener. Tanka je ta meja.«

Kaj vam osebno pomeni zmaga?
»Če zmagam, sem najbolj srečen človek na svetu. Lahko imam kupe denarja, lahko mi igrajo tamburaši, a če sem izgubil, me nič ne more spraviti v dobro voljo. Zame je zmaga nad vsem. Rad bi, da bi moji rokometaši podobno razmišljali.«

Koliko vam pomeni denar?
»Iskreno povem, veliko manj od zmage. Moja pogodba v Sloveniji je daleč nižja od vsakršne resne v Evropi. Menim, da 15 ali celo 20 selektorjev v moških reprezentancah zasluži več od mene. Kot igralec sem bil svojčas najbolje plačan na svetu, že zdavnaj sem si zagotovil eksistenco. Denar je pomemben, a me ne motivira.«

Vprašanje ob pravoslavnem božiču: koliko vam pomenita bog, vera?
»Ne posebno veliko. Seveda spoštujem verske praznike in običaje. Pri božiču in drugih praznikih gre za to, da si ljudje izkažejo pozornost, ljubezen, skrb. To je lepo, ampak tako bi moralo biti vsak dan. Ljudje pač morajo v nekaj verjeti, a je na te stvari treba gledati z določeno skepso. Veste, kako rečejo v Španiji: verjamem le v to, kar vidim, pa še to samo napol.«

Ampak boga kar pogosto omenjate, tudi med minutami odmora ...
»Vem, v težkih trenutkih med tekmo pogosto rečem, bog mi pomagaj. A potem, če se razplete dobro, kar pozabim, da sem se obrnil nanj. Stvar navade. Zame je bistvo vsake vere spoštovanje: živi in pusti druge živeti.«

Pred časom ste dejali, da kot svojega naslednika vidite Uroša Zormana. Rekorderja po številu nastopov za Slovenijo ste želeli priključiti svojemu strokovnemu štabu, je kaj napredka pri tem?
»Uroš Zorman je na najboljši način zaznamoval svoje obdobje v reprezentanci Slovenije. Zasluži si največje spoštovanje. Če se je odločil ukvarjati s trenerskim poslom, je najbolj logični naslednik Veselina Vujovića. Zato bi bilo dobro, če bi bil tukaj zraven mene že zdaj, naj se uči na mojih napakah in naj zadrži vse, kar je dobrega pri meni, potem pa začne svojo zgodbo. V najkrajšem času bomo predsednik RZS Franjo Bobinac, jaz in vsi, ki so odgovorni, stopili z njim v stik.«

Mandat imate do leta 2020. Verjamete, da se bo reprezentanca uvrstila v Tokio?
»Nihče ne more zagotoviti nastopa na OI, pomembno je le, da vsak stori največ, kar lahko. Treba se je boriti, garati, verjeti. Čudeži se redko dogajajo. Če je bil naš bron s SP majhen čudež, si bo treba drugega krvavo prislužiti. Sistem je krut. Lahko smo čez leto osmi na EP, pa bo dovolj za OI, a lahko smo četrti, pa ne bo dovolj. Zato pravim, na EP gremo po kolajno, če jo osvojimo, gremo gotovo na OI. Recimo, da smo deveti in se po nekem čudnem naključju, ker je nekdo izpadel, zgrešil gol ali kaj podobnega, uvrstimo naprej. Potem bomo govorili bravo, super uspeh. To je zame navaden drek. V Tokio nočem skozi stranska vrata, ampak kot reprezentanca, pred katero bodo trepetali.« 
Deli s prijatelji