TENIS
Na koncu bo na vrhu Novak
Patrick Rafter v Umagu odigral ekshibicijski dvoboj z Goranom Ivaniševićem. Za troboj Đokovića, Federerja in Nadala pravi, da je to neverjetno teniško obdobje.
Odpri galerijo
Patrick Rafter je sinoči v Umagu odigral ekshibicijski dvoboj z Goranom Ivaniševićem. FOTO: Željko Hajdinjak/Cropix
UMAG – Osemnajst let po nepozabnem wimbledonskem finalu sta Goran Ivanišević in Patrick Rafter sinoči spet prekrižala loparja, in sicer v ekshibicijskem dvoboju v Umagu. Avstralec je prvič po letu 2001 na Hrvaškem (skupno drugič), z Goranom se odlično razumeta, med njima vlada neka posebna kemija. Zdi se sicer, da se je za Rafterja čas ustavil, še vedno je fit, simpatičen, prijeten sogovornik.
V zadnjih letih ste povsem poniknili iz teniškega sveta, kaj se dogaja z vami, kaj počnete?
»V zadnjih 18 letih se res nisem pojavljal v javnosti, nisem prisoten na družabnih omrežjih, nekaj malega sem delal v tenisu, a v bistvu živim zelo mirno življenje. Ko sem se upokojil, sem se posvetil družini, dobil sem otroka, ki sta zdaj stara že 17 in 14 let. Veliko časa preživljam z družino, res uživam v tem, imam majhen ranč ob obali, tam delam, deskam na vodi, igram golf, ne počnem veliko, a se trudim ostati kolikor toliko dobro telesno pripravljen. Uživam v življenju.«
Osemnajst let je minilo od nepozabnega wimbledonskega finala, Goran je že precej povedal o tem, kako se ga zelo pogosto spominja. Kaj pa vi? Po navadi obujamo spomine z zmagovalci, a tu so žal tudi poraženci in njihove zgodbe, njihove bolečine.
»Seveda ti spomini niso moji najljubši. O slabih stvareh raje ne razmišljaš, ti pa gredo nehote skozi misli, v Avstraliji se je o tem prav tako veliko govorilo in še vedno se. V javnih nastopih me še vedno sprašujejo o tem, hkrati se norčujejo iz tega. Pač avstralski način soočanja z neprijetnimi situacijami. A na koncu dneva je bil to vendarle zgolj teniški dvoboj, zato se ne gre preveč vznemirjati. So pa bile vsekakor moje sanje, da osvojim Wimbledon, teh sanj žal nisem uresničil. To je negativno, a če pogledamo s pozitivne plati, je bil to izjemen dvoboj, ne toliko po kakovosti tenisa kot z vidika izjemnega vzdušja, gledalci so naju imeli enako radi, bilo je noro in se ne bo ponovilo. Nekdo je moral izgubiti, in to sem bil pač jaz.«
Omenili ste, da sta bila oba priljubljena. In tudi to je del vaše zapuščine. Bili ste št. 1, dvakratni zmagovalec OP ZDA, a zapomnili smo si vas tudi kot prijetno osebo. Je slednje pomembno za vas?
»Včasih je to težko, saj sem si včasih želel biti tudi bad guy. Načeloma pa sem bil vedno zvest samemu sebi. Vedno sem to, kar sem. Tako sem vzgojen, da se vedem spoštljivo do drugih ljudi. Teniški igralci imamo srečo, večjo od večine ljudi na tem svetu, in tega se moramo zavedati. Če ves čas ponavljaš, kako poseben si, te ljudje ne bodo spoštovali. To me je skozi leta naučila družina. Lepo je biti priljubljen, ne bi mi bilo všeč, da me ljudje ne bi marali. Seveda te ne morejo imeti vsi radi, a to je normalno, na koncu pa sem raje priljubljen kot nepriljubljen.«
Kdo od velike trojice, Federer, Nadal in Đoković, bo imel ob koncu kariere največ naslovov za grand slam?
»Fantastično je spremljati njihov boj. Odvisno bo od njihovih teles, od tega, kdo bo najdlje zdržal. Mislim, da bo na koncu na vrhu Novak. Kako dolgo lahko še zdržita Federer in Nadal? Ne morem verjeti, da še vedno igrata, da lahko preneseta vse napore. Mislil sem, da bo Rafa pred tremi leti končal zaradi težav s koleni. Tudi Roger je imel težave s poškodbami, pa je prišel nazaj in znova osvojil nekaj grand slamov. Ne vem, kaj se bo zgodilo. Noro. To je neverjetno teniško obdobje.«
V zadnjih letih ste povsem poniknili iz teniškega sveta, kaj se dogaja z vami, kaj počnete?
»V zadnjih 18 letih se res nisem pojavljal v javnosti, nisem prisoten na družabnih omrežjih, nekaj malega sem delal v tenisu, a v bistvu živim zelo mirno življenje. Ko sem se upokojil, sem se posvetil družini, dobil sem otroka, ki sta zdaj stara že 17 in 14 let. Veliko časa preživljam z družino, res uživam v tem, imam majhen ranč ob obali, tam delam, deskam na vodi, igram golf, ne počnem veliko, a se trudim ostati kolikor toliko dobro telesno pripravljen. Uživam v življenju.«
Osemnajst let je minilo od nepozabnega wimbledonskega finala, Goran je že precej povedal o tem, kako se ga zelo pogosto spominja. Kaj pa vi? Po navadi obujamo spomine z zmagovalci, a tu so žal tudi poraženci in njihove zgodbe, njihove bolečine.
»Seveda ti spomini niso moji najljubši. O slabih stvareh raje ne razmišljaš, ti pa gredo nehote skozi misli, v Avstraliji se je o tem prav tako veliko govorilo in še vedno se. V javnih nastopih me še vedno sprašujejo o tem, hkrati se norčujejo iz tega. Pač avstralski način soočanja z neprijetnimi situacijami. A na koncu dneva je bil to vendarle zgolj teniški dvoboj, zato se ne gre preveč vznemirjati. So pa bile vsekakor moje sanje, da osvojim Wimbledon, teh sanj žal nisem uresničil. To je negativno, a če pogledamo s pozitivne plati, je bil to izjemen dvoboj, ne toliko po kakovosti tenisa kot z vidika izjemnega vzdušja, gledalci so naju imeli enako radi, bilo je noro in se ne bo ponovilo. Nekdo je moral izgubiti, in to sem bil pač jaz.«
Omenili ste, da sta bila oba priljubljena. In tudi to je del vaše zapuščine. Bili ste št. 1, dvakratni zmagovalec OP ZDA, a zapomnili smo si vas tudi kot prijetno osebo. Je slednje pomembno za vas?
»Včasih je to težko, saj sem si včasih želel biti tudi bad guy. Načeloma pa sem bil vedno zvest samemu sebi. Vedno sem to, kar sem. Tako sem vzgojen, da se vedem spoštljivo do drugih ljudi. Teniški igralci imamo srečo, večjo od večine ljudi na tem svetu, in tega se moramo zavedati. Če ves čas ponavljaš, kako poseben si, te ljudje ne bodo spoštovali. To me je skozi leta naučila družina. Lepo je biti priljubljen, ne bi mi bilo všeč, da me ljudje ne bi marali. Seveda te ne morejo imeti vsi radi, a to je normalno, na koncu pa sem raje priljubljen kot nepriljubljen.«
Kdo od velike trojice, Federer, Nadal in Đoković, bo imel ob koncu kariere največ naslovov za grand slam?
»Fantastično je spremljati njihov boj. Odvisno bo od njihovih teles, od tega, kdo bo najdlje zdržal. Mislim, da bo na koncu na vrhu Novak. Kako dolgo lahko še zdržita Federer in Nadal? Ne morem verjeti, da še vedno igrata, da lahko preneseta vse napore. Mislil sem, da bo Rafa pred tremi leti končal zaradi težav s koleni. Tudi Roger je imel težave s poškodbami, pa je prišel nazaj in znova osvojil nekaj grand slamov. Ne vem, kaj se bo zgodilo. Noro. To je neverjetno teniško obdobje.«
