HOKEJ

Končno bi lahko imeli tisto, kar si je dolgo želel

Objavljeno 21. oktober 2019 15.03 | Posodobljeno 20. oktober 2019 20.33 | Piše: Siniša Uroševič

Selektor slovenske hokejske reprezentance Matjaž Kopitar nestrpno pričakuje 500. derbi. V Ameriki trojica za člansko izbrano vrsto, v Švici ni hotel vznemirjati Jana Muršaka.

Matjaž Kopitar se bo zelo resno lotil novega izziva med risi. FOTO: Jože Suhadolnik
LJUBLJANA – S povratnikom v slovenski hokejski reprezentanci Matjažem Kopitarjem smo se v soboto pogovarjali na njegovi domači Hrušici. Včeraj je že odpotoval v Bratislavo, kjer opazuje učinek slovenskih reprezentantov pri slovaških klubih in obenem nadaljuje poslanstvo evropskega oglednika moštva Los Angeles Kings. Kot nekdanji akter na ledu in zdaj vodilni na reprezentančni klopi nestrpno pričakuje jubilejni 500. derbi Olimpije in Jesenic, ki bo v soboto, 26. oktobra, v Tivoliju.
54.
rojstni dan bo Matjaž Kopitar praznoval 6. novembra.

Gospod selektor, po štirih letih ste se vrnili na vročo klop slovenske izbrane vrste, kakšne razlike opažate med svojim prvim obdobjem in zdajšnjim stanjem v reprezentanci?
»Reprezentanco sem prvič vodil decembra 2010, odtlej pa do vključno mojega odhoda maja 2015 večinoma ohranjal jedro hokejistov, ki resda niso bili več najstniki, a so še vedno ohranjali status mladih fantov. Zdaj je drugače. Postali so možje, očetje, so bolj zreli. In pri delu z njimi to zagotovo ocenjujem kot prednost.«

Nekaterih, ki so bili vrsto let aduti vaše izbrane vrste, ni več na ledu.
»Drži, a tako je seveda tudi pri vseh drugih reprezentančnih moštvih. Gre za običajen proces, napoči čas za mlajše in vse je v najlepšem redu, če imaš dovolj široko bazo. Pri vodstvu reprezentance in zveze iščemo vse mogoče poti, pogosto smo sedeli za mizo, se pogovarjali o kandidatih za izbrano vrsto, do podrobnosti raziskovali seznam vseh naših razpoložljivih moči na tujem. Doma imamo dva kluba v alpski ligi, za zdaj si očitno po denarni plati ne moreta privoščiti višjega kakovostnega razreda.«

Pa menite, da se je status hokeja v štirih letih pri nas spremenil?
»Vedno so bile težave. Spoštujem vse športne panoge, toda če moraš na spletu obrniti tri športne strani, preden prideš do hokejskih novic, to za hokej ni dobro. A povsem razumem vaše delo, pišete in poročate o tistem, kar je trenutno najbolj odmevno.«

Prav odmevnost je vedno znova navzoča ob ljubljansko-jeseniškem hokejskem derbiju, kajne?
»O tem ni nikakršnega dvoma. Tudi v zadnjih letih, ko doma nimamo več tako polnih dvoran kot nekoč, je obisk na derbiju vsaj dvakrat ali trikrat večji od povprečnega. Ta prestiž preprosto pritegne javnost.«

Večna tekmeca sta dočakala jubilejno številko 500. Kako gledate na to zgodbo, dolgo več kot šest desetletij?
»To je ogromna reč. V Sloveniji ni takšne tradicije medsebojnih tekem. Imamo nogometni derbi Maribora in Olimpije, košarkarskega s takšnim prestižem niti ni, na rokometnem igrišču je vroče, ko igrata Celje in Velenje. A vseeno je navzlic vsem težavam na ledu in ob njem v zadnjih letih ta hokejski derbi ostal zares poseben.«

V kakšnem spominu ga ohranjate kot igralec?
»Ko si mlajši, na utrip gledaš drugače. Prav vesel sem bil, da sem bil med akterji te predstave. To je bil res pravi šov, užival sem v slehernem trenutku na ledu. Ko igraš derbi, občutiš posebno zadovoljstvo, verjamem, da je podobno tudi z zdajšnjim rodom hokejistov.«

Zadovoljstvo pa je izginilo le, ko ste doživeli poraz. Na Jesenicah, kjer so vas mnogi poznali, vam ni bilo lahko.
»Ah, to so bili posebni dnevi. Verjamem, da nihče ni želel ničesar slabega, a dan po tekmi, ne glede na razplet, se je marsikdo, ki si ga srečal, hotel pogovarjati s teboj. V majhnem kraju, kot so Jesenice, se temu ne moreš izogniti. Teden pred derbijem in še teden po njem so se vsi pogovori – v obratih železarne, šolah, gostilnah ... – sukali okrog hokeja.«

Kakšno predstavo pričakujete v soboto?
»Olimpija ima izkušenejše moštvo, jeseniško je mlajše, pri vadbi mi pod vodstvom trenerja Mitje Šivica deluje zavzeto. Res pa je, da moraš, ko si v članski ekipi Jesenic drugo ali tretjo sezono, razmišljati o svoji uveljavitvi. Ne moreš imeti vedno izgovora, češ da si mlad.«

Zdaj že vrsto let jedro slovenske reprezentance igra v tujini. Kako ocenjujete stanje med risi v Severni Ameriki, Švici, Nemčiji, Avstriji, na Slovaškem?
»Zdaj imamo v Severni Ameriki tri hokejiste za člansko reprezentančno raven: Anžeta Kopitarja, Jana Drozga in na univerzi Luko Mavra. V močni švicarski ligi sta Robert Sabolič in Jan Muršak. Slednji je napovedal slovo od reprezentance, nisem še zares govoril z njim, ko sem bil pred dnevi na tekmi Züricha in Berna, ga nisem hotel vznemirjati. Žiga Jeglič me je poklical in mi sporočil, da je dobil 15. oktobra zeleno luč za vrnitev k hokeju po operaciji in daljšem okrevanju. Najverjetneje ga bom povabil novembra na turnir v Rigo. Rok Tičar v zadnjem tednu pri Oskarshamnu na Švedskem ni igral, predvidevam, da je slabe volje, zato ga zdaj nisem klical. Podobno kot o Žigi pa tudi o njem razmišljam, da bi ga povabil na omenjeni novembrski turnir.«

Lepo zgodbo pišeta v elitnem nemškem razredu Jan Urbas in Miha Verlič.
»Res jima gre dobro. Z Janom sem govoril, ni več nikakršnih posledic zoprne poškodbe. Kadar gre za udarec v glavo, moraš biti vedno previden.«

Vašo vrnitev na klop risov so pri HZS napovedovali že pred enim letom.
»Očitno je nastal komunikacijski šum. Dejal sem, naj ne bo – dokler se iz Los Angelesa ne vrnem v Slovenijo – v javnosti odločitve, da bi spet prevzel vodenje reprezentance. Pa so doma prezgodaj to objavili, pri klubu me takrat niso spustili, saj so me zaposlili kot oglednika oziroma skavta za evropske hokejiste. Zdaj je drugače. Razložil sem jim, da moje naloge selektorja ne ovirajo te ogledniške vloge. Poglejte, novembra bom na turnirju v Rigi, kjer bodo za Los Angeles tudi kandidati iz reprezentanc iz Latvije, Belorusije in Francije. Hkrati bo turnir vodilnih evropskih ekip v Helsinkih, tam bo kdo od mojih sodelavcev. Lani nas je, denimo, pet na tem turnirju delalo za Los Angeles, kar je bilo zame metanje denarja skozi okno. Na drugih turnirjih v Evropi ob tem času pa ni bilo nikogar.«

Omenili ste Finsko, od koder prihaja tudi Kari Savolainen, ki bo zdaj spet v vašem strokovnem štabu. Kako boste sodelovali z njim?
»Pri reprezentanci bo delal tako kot med OI 2014 v Sočiju, torej ves utrip bo spremljal iz drugega zornega kota kot mi na klopi, torej s tribune. Sicer bo predvsem svetovalec za delo mlajših selekcij pri klubih in reprezentancah. Tako bi lahko končno imeli tisto, kar sem si dolgo želel, da bi v različnih starostnih razredih delali po enotnem sistemu.« 
Deli s prijatelji