Grški junak sredi maratona spil kozarec vina
Pred natanko 124 leti so v Atenah oživili OI. Irec zmagal s sposojenim loparjem.
Odpri galerijo
Olimpijske igre 1896 so se začele 6. aprila na novem stadionu v Atenah. FOTO: Arhiv MOK
Številne športnike je prizadela sicer nujna preložitev olimpijskih iger v Tokiu na leto 2021, saj jim je porušila življenjski in tekmovalni ritem. A kaj naj šele rečejo njihovi predhodniki pred stoletji? Potem ko je vzhodnorimski cesar Teodozij I. v boju proti poganstvu leta 393 prepovedal tudi OI, ki so se prej vsaka štiri leta potekale nepretrgoma 1169 let, so morali čakati kar poldrugo tisočletje. Prve olimpijske igre moderne dobe – brez slovenskega zastopstva – so se začele na današnji dan leta 1896 v Atenah.
Zgodovina »oživljanja« OI na temeljih antičnih iger v grški Olimpiji je splošno znana in precej suhoparna. Zanj ima največ zaslug francoski pedagog in zgodovinar Pierre de Coubertin, ki se je med večkratnimi obiski Anglije prepričal, da je že William Penny Brookes resno razmišljal o pripravi mednarodnih OI, a z malo uspeha.
Tudi Coubertin je sprva naletel na gluha ušesa, a 23. junija 1894 je na sestanek privabil zastopnike 12 držav, ki so soglasno podprli obnovitev OI in ustanovitev Mednarodnega olimpijskega komiteja. Po osnovni zamisli bi jih pripravili leta 1900 v Parizu, a Coubertin je vztrajal: igre morajo biti že leta 1896 – v Atenah! Načrtom je nasprotovala tudi grška vlada, a ko ji je poslovnež Georgios Averof podaril 920.00 zlatih drahm za gradnjo novega stadiona, je le privolila, in 6. aprila 1996 je kralj Georgios slovesno odprl igre z zelo pisanim scenarijem.
Na 43 preizkušnjah v atletiki, plavanju (na odprtem morju), gimnastiki, kolesarstvu, rokoborbi, dviganju uteži, mečevanju, streljanju in tenisu je tekmovalo 241 športnikov iz 14 držav, ki so pripotovali na svoje stroške. Najmlajši je bil komaj desetletni grški telovadec Dimitrios Loundras, najštevilnejše pa so bile delegacije iz Grčije, Nemčije, Francije in Velike Britanije. Druge celine so zastopale le ZDA, tekmovalci pa so bili od prvega do zadnjega sami moški tako kot na antičnih igrah. Aristokrat Coubertin je pač menil, da bi bila vključitev žensk nespodobna in na OI so kljub njegovemu odporu prvič nastopile štiri leta pozneje v Parizu, a zgolj v golfu in tenisu.
V Atenah še niso delili zlatih kolajn, zmagovalci so ob diplomi in oljčnem vencu prejeli srebrno odličje, drugouvrščeni bronasto, tretje mesto pa je takrat veljalo za nesrečno, saj ni prineslo nagrade. Največ kolajn so osvojili Grki (46), torej kar 26 več kot Američani, ki so se vendarle lahko pohvalili z enim zlatim odličjem več (11:10) kot gostitelji iger. Prvi olimpijski prvak v sodobni eri je postal ameriški tekmovalec v troskoku James Connoly, ki je opustil študij na harvardski univerzi, da bi lahko sodeloval na OI.
Na splošno je atenska uvertura ponudila veliko zanimivih zgodb, saj so se zaradi majhnega števila prijavljenih športnikov med nastopajoče vključili navzoči avanturisti. Eden takšnih je bil Irec John Pius Boland, ki se je v teniški turnir vključil na prijateljevo prigovarjanje. Lopar si je sposodil, a ker ni našel primerne športne obutve, je igral kar v svojih usnjenih čevljih in – osvojil prvo mesto tako med posamezniki kot med dvojicami.
Zanimiva je tudi zgodba Američana Robert Garretta, saj je šele v Atenah prvič vzel v roke pravi atletski disk. Doma si je namreč na podlagi antičnih podob sam naredil rekvizit in ni vedel, da je petkrat težji od tekmovalnega. Ko je že obupaval nad skromnimi daljavami, je na OI dobil v roke pravi disk in ugnal celotno konkurenco. Tudi Panagiotisa Paraskevopoulosa, velikega favorita v očeh Grkov, ki so ogromno pričakovali od zanje klasične discipline. »To je bila tragedija za Grčijo, za nas pa zelo zabavna komedija,« so takrat ocenili Američani, ki so zmagali v devetih od 12 atletskih disciplin.
Grki so se morali zadovoljiti z enim prvim mestom v tej panogi, a to je bilo zanje nekaj posebnega. Njihov junak je postal 24-letni pastir Spiridon Louis, zmagovalec maratona. Preizkušnjo so krstno pripravili, da bi počastili spomin na vojaškega glasnika Filipida, ki naj bi pretekel pot od Maratonskega polja do Aten, da bi sporočil vest o zmagi grške vojske nad Perzijci, in umrl. Louis se je sredi preizkušnje okrepčal z jajcem in kozarcem vina (po drugih virih s pomarančo in šilcem konjaka), na nekoliko krajši progi (40,2 km) od zdajšnjih maratonov zmagal s časom 2;58:50 in preživel, rojaki pa so ga častili vse do smrti.
Pa čeprav je moral za poldrugo leto celo v zapor zaradi suma, da je ponaredil vojaške listine.
Po koncu OI 1896 je grški kralj pozdravil prireditev kot velik uspeh in predlagal, da bi Grčija postala stalna gostiteljica iger, njegovo pobudo pa so pozdravili številni nastopajoči. A Coubertin jim je odločno nasprotoval. Želel je, da bi prebujeni projekt dobil širše mednarodne razsežnosti, poznal pa je tudi gmotne omejitve izvirnih izumiteljev OI. Tudi ob stoletnici atenskih iger je prevladal kapital in na veliko ogorčenje Grkov so Američani »kupili« OI Atlanti. V svojo zibelko so se vrnile šele leta 2004 in prispevale lep delež k poglabljanju velike finančne krize v državi. Eduardo Brozovič
Zgodovina »oživljanja« OI na temeljih antičnih iger v grški Olimpiji je splošno znana in precej suhoparna. Zanj ima največ zaslug francoski pedagog in zgodovinar Pierre de Coubertin, ki se je med večkratnimi obiski Anglije prepričal, da je že William Penny Brookes resno razmišljal o pripravi mednarodnih OI, a z malo uspeha.
Tudi Coubertin je sprva naletel na gluha ušesa, a 23. junija 1894 je na sestanek privabil zastopnike 12 držav, ki so soglasno podprli obnovitev OI in ustanovitev Mednarodnega olimpijskega komiteja. Po osnovni zamisli bi jih pripravili leta 1900 v Parizu, a Coubertin je vztrajal: igre morajo biti že leta 1896 – v Atenah! Načrtom je nasprotovala tudi grška vlada, a ko ji je poslovnež Georgios Averof podaril 920.00 zlatih drahm za gradnjo novega stadiona, je le privolila, in 6. aprila 1996 je kralj Georgios slovesno odprl igre z zelo pisanim scenarijem.
Na 43 preizkušnjah v atletiki, plavanju (na odprtem morju), gimnastiki, kolesarstvu, rokoborbi, dviganju uteži, mečevanju, streljanju in tenisu je tekmovalo 241 športnikov iz 14 držav, ki so pripotovali na svoje stroške. Najmlajši je bil komaj desetletni grški telovadec Dimitrios Loundras, najštevilnejše pa so bile delegacije iz Grčije, Nemčije, Francije in Velike Britanije. Druge celine so zastopale le ZDA, tekmovalci pa so bili od prvega do zadnjega sami moški tako kot na antičnih igrah. Aristokrat Coubertin je pač menil, da bi bila vključitev žensk nespodobna in na OI so kljub njegovemu odporu prvič nastopile štiri leta pozneje v Parizu, a zgolj v golfu in tenisu.
Tragedija za Grke, komedija za ZDA
V Atenah še niso delili zlatih kolajn, zmagovalci so ob diplomi in oljčnem vencu prejeli srebrno odličje, drugouvrščeni bronasto, tretje mesto pa je takrat veljalo za nesrečno, saj ni prineslo nagrade. Največ kolajn so osvojili Grki (46), torej kar 26 več kot Američani, ki so se vendarle lahko pohvalili z enim zlatim odličjem več (11:10) kot gostitelji iger. Prvi olimpijski prvak v sodobni eri je postal ameriški tekmovalec v troskoku James Connoly, ki je opustil študij na harvardski univerzi, da bi lahko sodeloval na OI.
241 športnikov iz 14 držav se je udeležilo prvih OI moderne dobe.
Na splošno je atenska uvertura ponudila veliko zanimivih zgodb, saj so se zaradi majhnega števila prijavljenih športnikov med nastopajoče vključili navzoči avanturisti. Eden takšnih je bil Irec John Pius Boland, ki se je v teniški turnir vključil na prijateljevo prigovarjanje. Lopar si je sposodil, a ker ni našel primerne športne obutve, je igral kar v svojih usnjenih čevljih in – osvojil prvo mesto tako med posamezniki kot med dvojicami.
Zanimiva je tudi zgodba Američana Robert Garretta, saj je šele v Atenah prvič vzel v roke pravi atletski disk. Doma si je namreč na podlagi antičnih podob sam naredil rekvizit in ni vedel, da je petkrat težji od tekmovalnega. Ko je že obupaval nad skromnimi daljavami, je na OI dobil v roke pravi disk in ugnal celotno konkurenco. Tudi Panagiotisa Paraskevopoulosa, velikega favorita v očeh Grkov, ki so ogromno pričakovali od zanje klasične discipline. »To je bila tragedija za Grčijo, za nas pa zelo zabavna komedija,« so takrat ocenili Američani, ki so zmagali v devetih od 12 atletskih disciplin.
Šampion moral v zapor
Grki so se morali zadovoljiti z enim prvim mestom v tej panogi, a to je bilo zanje nekaj posebnega. Njihov junak je postal 24-letni pastir Spiridon Louis, zmagovalec maratona. Preizkušnjo so krstno pripravili, da bi počastili spomin na vojaškega glasnika Filipida, ki naj bi pretekel pot od Maratonskega polja do Aten, da bi sporočil vest o zmagi grške vojske nad Perzijci, in umrl. Louis se je sredi preizkušnje okrepčal z jajcem in kozarcem vina (po drugih virih s pomarančo in šilcem konjaka), na nekoliko krajši progi (40,2 km) od zdajšnjih maratonov zmagal s časom 2;58:50 in preživel, rojaki pa so ga častili vse do smrti.
Pa čeprav je moral za poldrugo leto celo v zapor zaradi suma, da je ponaredil vojaške listine.
Po koncu OI 1896 je grški kralj pozdravil prireditev kot velik uspeh in predlagal, da bi Grčija postala stalna gostiteljica iger, njegovo pobudo pa so pozdravili številni nastopajoči. A Coubertin jim je odločno nasprotoval. Želel je, da bi prebujeni projekt dobil širše mednarodne razsežnosti, poznal pa je tudi gmotne omejitve izvirnih izumiteljev OI. Tudi ob stoletnici atenskih iger je prevladal kapital in na veliko ogorčenje Grkov so Američani »kupili« OI Atlanti. V svojo zibelko so se vrnile šele leta 2004 in prispevale lep delež k poglabljanju velike finančne krize v državi. Eduardo Brozovič
