TENIS

Brez skoka v kriket ne bi bilo pariške zmage

Objavljeno 10. junij 2019 13.26 | Posodobljeno 10. junij 2019 13.26 | Piše: Saša Verčič

Avstralka Ashleigh Barty na pesku presenetljivo do prvega naslova za veliki slam. Pri 18 letih prekinila kariero in se v sezoni 2016 vrnila na teniško turnejo.

»Vsak teden na pesku je teden bližje travi,« je še pred letom razmišljala Ashleigh Barty, nova zmagovalka OP Francije. FOTO: Reuters
LJUBLJANA – Avstralija letos slavi petdeseto obletnico edinstvenega dosežka v moškem tenisu, ko je Rod Laver kot edini doslej v profesionalni dobi osvojil klasični grand slam, in zdaj Avstralija slavi tudi prvo zmagovalko Roland-Garrosa po 46 letih. Ashleigh Barty je presenečenje letošnjega OP Francije, toliko večje, ker je pesek njena najmanj priljubljena podlaga in ker so ravno minila tri leta, odkar se je vrnila na teniško turnejo, potem ko si je septembra 2014 vzela premor od tenisa in se med drugim posvetila tudi – kriketu.
image
REUTERS »Vsak teden na pesku je teden bližje travi,« je še pred letom razmišljala Ashleigh Barty, nova zmagovalka OP Francije. FOTO: Reuters

»Vsak teden na pesku je teden bližje travi,« je pred letom o peščeni sezoni razmišljala Ash Barty, danes zmagovalka Roland-Garrosa, kjer je v finalu zlahka, s 6:1, 6:3, opravila z Marketo Vondroušovo. Da bo v Parizu osvojila svojo prvo posamično lovoriko za veliki slam, si ni nikdar mislila, saj se veliko bolje znajde na trdi podlagi in travi. »Vedno sem sicer uživala v igranju na pesku, a nikdar nisem veliko igrala na njem,« je pojasnila odnos do pri nas najbolj priljubljene podlage 23-letna Avstralka, ki navdušuje z raznoliko igro, saj ne želi biti dolgočasna.

»Kadar lahko uveljavim svojo igro, se lahko merim z najboljšimi na svetu. Zadnja dva tedna so bile zvezde na moji strani, ko je bilo najbolj treba, igrala sem res dober tenis. Nikdar nisem sanjala o tem, da bom nekoč osvojila lovoriko na OP Francije, in to je res neverjetno,« je po popolnem finalnem dvoboju razmišljala Bartyjeva, ki doslej na pesku ni dosegala vidnih rezultatov, na Roland-Garrosu je do letos dobila dva dvoboja v glavnem žrebu … Da ne bi odpovedala v peščenem delu, je bila ena njenih glavnih skrbi ob začetku sezone, danes, ko se ta del končuje, lahko s ponosom pove, da ji je uspelo.

»Ta zmaga je pika na i triletnemu popotovanju z mojo ekipo,« je poudarila nova avstralska junakinja, ki lahko na svojo kariero gleda tudi kot na le triletno. Kot izjemno nadarjena deklica je namreč že zelo zgodaj – očitno prezgodaj – dosegala uspehe, pri 15 letih je osvojila mladinski Wimbledon, hitro se je uveljavila med najboljšimi igralkami dvojic (med posameznicami je težje zaradi starostnih omejitev), leta 2013 je bila s Casey Dellacqua finalistka treh turnirjev za veliki slam. A že v naslednji sezoni se je odločila, da ima tenisa dovolj, stresa je bilo veliko, potovanj nešteto, sama pa si je bolj od tega želela živeti letom – 18 – primerno.
 

Normalno življenje najstnice


»Vsega je bilo prehitro preveč. Želela sem izkusiti normalno življenje najstnice, potrebovala sem mentalno osvežitev, saj nisem več uživala v tenisu. Morala sem se najti kot oseba, spoznala sem nove ljudi, dobila nove prijateljice,« se spominja odločitve po OP ZDA 2014, s katero pa si ni za vedno zaprla vrat, ni razmišljala o teniški upokojitvi. Začela je poučevati tenis, se poizkusila tudi v kriketu, kjer je igrala za Brisbane Heat, se posvetila konjičkom, kot je denimo ribarjenje. In tako vse dotlej, dokler se ni 2016. odločila vrniti v teniško karavano, saj jo je začela pogrešati …

Prav pred tremi leti je zaigrala na turnirju nižje ravni v Eastbournu, po katerem se je spet pojavila na svetovni lestvici kot 623. igralka sveta, nato pa je šla njena pot strmo navzgor. Letos je že osvojila enega najmočnejših turnirjev na koledarju, Miami, se zavihtela v top 10, v soboto si je priigrala naslov za veliki slam, danes je druga igralka v svetovnem zaporedju. Brez 18-mesečne prekinitve vsega tega ne bi bilo.

»Mislim, da ne bi več igrala, če se ne bi za nekaj časa umaknila. Teniška turneja je res nekaj prav posebnega, ni za vsakogar. Prekinitev kariere je bila najboljša možna rešitev v tistem trenutku, še boljša pa je bila, da sem se vrnila. Korak nazaj je bil nujen, da sem spoznala, kako zelo imam rada tenis. Vrnila sem se z drugačnim pogledom na vse skupaj, s prepričanjem, da zmorem, da spadam med najboljše,« se je na izkušnjo, ki jo je še okrepila, ozrla Bartyjeva, edina igralka med deseterico tako na lestvici posameznic kot dvojic. In predvsem med posameznicami ima pred očmi že nov cilj. Za Naomi Osaka namreč zaostaja le za 136 točk.

»Biti št. 2 je izjemno, o tem nikdar nisem sanjala, a zdaj je razumljivo pogled usmerjen k 1. mestu na svetu,« je jasna Bartyjeva pred selitvijo na svojo najljubšo podlago – travo. 
Deli s prijatelji