INTERVJU

Partnerica Primoža Rogliča priznala: Bolelo me je srce, ko sem videla, kako trpi

Objavljeno 14. september 2019 10.22 | Posodobljeno 14. september 2019 11.21 | Piše: Miha Hočevar

Lora Klinc in sin Lev na dirki po Španiji spodbujata svojega junaka Primoža Rogliča. Zdaj je dosti manj stresno, kot je bilo spomladi na Giru.

Primož Roglič ima največjo oporo v srčni izvoljenki Lori Klinc in sinu Levu. FOTO: Primož Čerin
TOLEDO – Ob vrvežu in adrenalinu, ki spremljata kolesarske dirke najvišje ravni, se zdi, da tu ni prostora za mlade mamice in dojenčke. A to ne drži za Loro Klinc, življenjsko sopotnico Primoža Rogliča, in njunega prvorojenca Leva, ki svojega junaka zvesto spremljata ob španskih cestah.
image
Primož Čerin odlično opravlja vlogo vršilca dolžnosti dedka. FOTO: Miha Hočevar

Na Giru ste Primoža spremljali v visoki nosečnosti, na Vuelti se v spremstvu še ne trimesečnega sina od njega poslovite na startu etape in ga nato pozdravite v cilju. Kako se je spremenilo vaše spremljanje dirk?

»V vsak hrib ne morem več, a še vedno ostajam blizu Primožu. Zdaj je zame spremljanje njegovih dirk manj stresno. Prej sem razmišljala le o njem, o tem, ali bo vse v redu z njim, ali bo v določeni etapi dosegel svoj cilj, ki mi ga vedno zaupa pred startom. Zdaj nisem več tako živčna. Moja prva skrb je zdaj Lev.«
Brez pomoči bržkone ne bi zmogli?

»Tako je, že več kot dva tedna smo na poti z avtodomom, ki nam ga je za eno leto v uporabo dala Adria Mobil. Iz Slovenije smo krenili v četrtek, 29. avgusta, da smo do nedelje prišli na etapo s ciljem v Andori. Najprej so me spremljali starši in brat, nato sta jih v Bilbau zamenjala Špela in Primož Čerin, ki odlično opravljata vlogo vršilcev dolžnosti babice in dedka.«

O tem, da bi se odpovedali spremljanju, pa niste razmišljali?
»Ne vem, zakaj bi to naredila, Lev se bo moral čim prej navaditi na naš, kolesarski način življenja. Vuelta je primerna kot prva dirka za obisk z dojenčkom, je precej manj stresna kot Giro ali Tour. Tu je vzdušje bolj intimno, pri organizaciji niso tako strogi kot v Franciji in Italiji. Tu se, če je treba, malo sporečeš s policisti ob cesti, ki te sicer nič ne razumejo, a po navadi dosežeš svoje.«

Na Giru je Primož zaradi zdravstvenih težav in posledic padca do 3. mesta prikolesaril v velikih bolečinah. Kako ste doživljali njegovo kalvarijo?
»Bolelo me je srce, ko sem videla, kako trpi. Spreletavala me je groza vsakič, ko sem ga pogledala, imela sem občutek, da ga režejo na živo. Tega mu nisem smela pokazati, ker sem vedno njegova zadnja opora. Bilo mi je izjemno težko. Predvsem po 15. etapi s ciljem v Comu, v kateri je padel. Ta etapa me je najbolj pretresla, nato še 20. etapa, po kateri je bil povsem neprepoznaven. Na vrhu ciljnega vzpona je bila tudi moja družina, vsi so rekli, da se ni več odzival na nič in nikogar. Ni bilo v redu. Četudi mi na koncu ne bi bilo treba iti v devetem mesecu nosečnosti pri skoraj 40 stopinjah Celzija na cilj v Verono, sem šla. Vedela sem, da mu bo to zelo veliko pomenilo.«

Kakšno je bilo olajšanje na cilju?
»Vesela sem bila, da je bilo konec dirke, ni pa še bilo konec stresa. Ponedeljek je bil še zelo zahteven z vožnjo v Ljubljano naravnost na sprejeme pri predsedniku in pred ljubljansko mestno hišo. Vesela sem bila, ker sva oba dosegla cilj. Njegov je bil končati na odru za zmagovalce, moj, da ta trenutek dočakam še pred Levovim rojstvom. Primož je sicer po Giru potreboval še veliko časa, da se je povrnil v normalno stanje.«

V Španiji bo, kot vse kaže, slavil zgodovinsko prvo slovensko zmago na tritedenskih dirkah. Vas je tudi tu kdaj spreletaval srh?
»Tu je precej bolje, čeprav sem doživela šok zaradi padca v uvodni ekipni vožnji na čas. Vedno se potem sprašuješ, zakaj se to vedno dogaja Primožu in njegovi ekipi. A verjameva, da bo na koncu tako, kot mora biti. Vuelta je res precej manj stresna, izvzela bi še 17. etapo in pobeg z Nairom Quintano, ob katerem smo trepetali za rdečo majico. Približno 80 kilometrov pred ciljem sem mislila, da bo šlo vse po zlu, nato se je položaj le obrnil Primožu v prid. Naravno je, da vsi tekmeci dirkajo proti njemu, saj je vodja in najmočnejši na dirki. Če bo Primož tudi v nedeljo nosil rdečo majico v Madridu, si bo to tudi zaslužil.«

Letos bo star 30 let, a je del kolesarske karavane le šest let, tako da bi lahko bil še dolgo v vrhu. Kako dolgo boste še »prenašali« njegovo kolesarsko življenje?
»Spremljala in podpirala ga bom, dokler bo treba. Koliko časa bo še dirkal, ni odvisno od mene. Dokler mu bo šlo dobro, naj vztraja, zakaj pa ne. Vidimo, kako dober je še Alejandro Valverde pri 39 letih. Če bolje pomislim, mi to ni najbolj všeč, to pomeni, da bi bil lahko Primož v svetovnem vrhu še dolgih 10 let.«

Bo tudi Lev kolesar?
»Upam, da ne. Preblizu sem temu športu, da bi lahko rekla, da se je lepo preživljati z njim. Preveč je odrekanja. Če si poklicni kolesar, se morajo vsi okoli tebe spremeniti, vsi se ti morajo prilagoditi in se podrediti tvojemu urniku. Če si bo Lev to želel, mu gotovo ne bom stala na poti, a sem prepričana, da je veliko lepših načinov za preživljanje.«

Tudi vi ste ga najbrž imeli v mislih, ko ste študirali?
»Ko sem magistrirala iz evropskih študijev, sem razmišljala o stvareh, ki bi jih lahko počela, nisem mislila, da bom pristala tukaj. Ko to enkrat sprejmeš, pa se imaš zelo dobro. Zdaj Evropo doživljam drugače. Znanje jezikov mi pride zelo prav, še posebno francoščina je priporočljiva v kolesarskem svetu.«

Slovenci smo vas bolje spoznali, ko ste v Poletu objavili sočne bloge o tem, kako je spremljati Primoža na treningih in dirkah. Še pišete?
»Še, a bolj zase. Upam, da bom zbrala dovolj poguma za knjigo mojih zapisov. Na poti s Primožem se dogaja veliko zanimivih stvari.« 
Deli s prijatelji