JUDO

Če bom le lahko, bom šel do konca

Marjan Fabjan o Tini Trstenjak, Clarisse Agbegnenou, bližnjem SP v judu v Taškentu.
Fotografija: Marjan Fabjan gleda le naprej. FOTO: Leon Vidic
Odpri galerijo
Marjan Fabjan gleda le naprej. FOTO: Leon Vidic

Čez dober teden dni (6. oktobra) se bo v Taškentu začelo svetovno prvenstvo v judu, na katerem se bo borilo tudi devet Slovencev. O pričakovanjih smo povprašali Marjana Fabjana, strokovnega direktorja pri JZS, ki je spregovoril tudi o olimpijski (pod)prvakinji Tini Trstenjak in obisku francoske šampionke Clarisse Agbegnenou.

Trstenjakova bo izpustila tudi letošnji vrhunec v Uzbekistanu. Kakšen je zdaj njen položaj?

»Tina pridno trenira in meče svoje nasprotnice za sparing. A to niso tisti pravi treningi, veste pa, da polovičarstva ne zagovarjam. Če se bo odločila, da se želi vrniti v šampionsko formo, ji bom seveda pomagal. Toda potem ne bo več poti nazaj. Priprave za OI zahtevajo celega človeka in popolno predanost. Da bi nekoga pripravljal, da bi zgolj nastopil na največji športni prireditvi, me ne zanima. Zdaj je na potezi Tina.«

Kako se bo po vašem odločila?

»Ne vem. Če pa sem iskren, težko verjamem, da bo svojo kariero podaljšala do naslednjih OI. Vsekakor bi bila zdaj njena vrnitev zelo težka. Če me že vprašate, ji tudi ne privoščim vseh naporov, ki bi jih morala še enkrat prestati. O tem raje sploh ne razmišljam. Če samo pomislim na to, kaj vse bi morala dati spet skozi, me začne kar glava boleti. Po drugi strani mora vsak enkrat tudi zaživeti.«

Kako ste doživeli obisk Agbegnenoujeve?

»Dan, ko nas je v klubu obiskala Clarisse, je bil zame zares velik. Skupaj s Tino smo imeli tisto popoldne na treningu dve izjemni judoistki, manjkala je le še Urška Žolnir Jugovar, ki ni mogla priti, ker ni imela varstva za otroka. No, to je seveda opravičljiv razlog za odsotnost. Lepo je videti, ko šampionke postajajo matere. Kar zadeva pa Clarisse, sem se je na blazinah dolgo bal. Opazoval sem jo z nekim strahom v očeh. Ko sem jo bolje spoznal, sem prišel do zaključka, da je prav tako iz mesa in krvi kot vsi drugi. Štejem si v veliko čast, da je prvi trening po lanskih OI opravila pri nas.«

Kako se sicer spominjate vseh podvigov, ki ste jih s svojimi varovankami nanizali na OI?

»Moram priznati, da me je bilo po prvih uspehih kar malo strah, spraševal sem se, kako bo šlo naprej. Ko sem to dobro premlel, sem sklenil, da se ne bom oziral nazaj. Kar je bilo, je bilo. Tisto vržem v koš in potem tam leži. To je zgodovina. Jaz nisem za tisto, kako že pravijo: 'Še pomnite, tovariši …' Vseskozi gledam le naprej.«

Znano je, da ne počivate na lovorikah.

»Kar sem prejel nagrad, sem vložil v nove stvari. Tako smo, recimo, zgradili novo borilnico, ki je zdaj največja v Sloveniji. Namenjena bo tako za vrhunski judo kot tudi za otroška tekmovanja. Uradno jo bomo odprli enkrat decembra, zdaj sem z mislimi povsem pri turnirju za evropski pokal, ki ga ta konec tedna prirejamo v Podčetrtku. Prihajajo nove, mlajše tekmovalke in tekmovalci. V klubu imamo zanimivo skupino, za en kombi, s katerim jih bomo prevažali po Evropi. Kot smo tudi Trstenjakovo, Žolnirjevo, Velenškovo, Polavderjevo, Nareksovo in druge. Seveda je težko govoriti o njihovih naslednikih, športni duh in način življenja pa se bosta pri nas ohranila. To ne bo izumrlo. Če bom le lahko, bom šel do konca – do OI v Los Angelesu 2028.«

Kaj pričakujete od naših judoistov v Taškentu?

»Kakšna kolajna bi že skoraj morala pasti, glavni kandidatki zanjo pa sta Andreja Leški in Kaja Kajzer. A tudi 5. mesto ne bo neuspeh.« Miha Šimnovec

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas