Blaž Gregorc: Lepo se je vrniti v domačo dvorano

Po drugi zaporedni tekmi slovenske hokejske reprezentance proti Italiji smo se na Bledu pogovarjali z našim vodilnim branilcem Blažem Gregorcem. Risi so zmagali s 4:1 (Jeglič 2, Urbas, Čimžar), omenjeni otrok blejske hokejske šole pa je bil med najboljšimi na ledu.

Kako ste videli to drugo zaporodno tekmo z Italijo, s katero ste sklenili prvo polovico preizkušenj med pripravami za svetovno prvenstvo?

»Menim, da je bila naša igra na tej tekmi že na zelo spodobni ravni. Resda nismo bili preveč učinkoviti, precej priložnosti smo zapravili, k sreči pa nam je šlo dobro v trenutkih številčne premoči. Veseli pa me, da smo ohranjali zbranost v obrambi in tekmecu onemogočali manevrski prostor.«

Prvič so na tej tekmi igrali tudi vaši trije dobri znanci iz nemškega prvenstva Žiga Jeglič, Jan Urbas in Miha Verlič. Pogosto ste bili z njimi na ledu in dejansko delovali zelo učinkovito. Pri vseh treh golih te napadalne trojke ste bili podajalec.

»Ta trojica je res hitra in ustvarjalna. Prav vesel sem, da so zdaj tukaj in da sem na ledu v peterki z njimi. Njihov prihod je izjemna okrepitev za našo reprezentanco.«

Koliko pozornosti pa pravzaprav na pripravah zdaj namenjate trenutkom igre s hokejistom ali dvema več?

»Glede na to, da smo že dolgo skupaj in smo tudi pogosto igrali na velikih tekmovanjih, ohranjamo dober temelj. Seveda pa brez temeljitega treninga ne gre. Pogovarjamo se veliko, v slačilnici si na tablo narišemo kakšne podrobnosti, radi bi še izboljšali ta naš 'power-play'.«

Sicer pa ste igrali zdaj dve tekmi prav v vaši domači dvorani na Bledu, kakšni so občutki?

»Vedno znova prav lepi. V hipu se spomniš tistih prvih hokejskih korakov, kjer si se začel spoznavati s hokejsko igro.«

Kako pa se ozirate k svoji sezoni v močnem nemškem prvenstvu, kjer si sicer z moštvom Augsburga niste priigrali nastopa v končnici?

»Veliko smole sem imel v prvem delu sezone s poškodovano ramo, okužbo s koronavirusom, nakar sem moral počivati še dva meseca zaradi strgane vezi v gležnju. Liga mi je sicer zelo všeč, tudi mesto velikosti Ljubljane prav tako. Škoda le, da se nismo uvrstili višje kot na predzadnje mesto.«

Kako pa sicer doživljate nemško športno sceno, na kateri seveda prevladuje nogomet?

»Nogometna tekmovanja so v Nemčiji po odmevnosti daleč spredaj, dolgo ni ničesar, toda nato je že na vrsti hokej. Dvorane so polne, pripadnost navijačev izjemna. Tudi ko nam ni šlo, smo imeli izjemno podporo. V Sloveniji je, žal, drugače. Ko je bila Olimpija v končnici ICEHL, je bilo v Tivoliju veliko gledalcev. V tej zadnji sezoni pa jih je bilo po nekaterih porazih že precej manj.«