NOGOMET

Atalanta kljub uspehom še vedno majhen klub

Objavljeno 29. junij 2020 11.09 | Posodobljeno 29. junij 2020 11.09 | Piše: Marko Uršič

Juventus v italijanskih nogometnih okvirih finančno še vedno razred zase. Koronavirus postavil številke ekonomskega poslovanja na laž.

Ker je lastnik Juventusa bogata družina Agnelli, Paulo Dybala ni v finančnem neravnotežju. FOTO: Massimo Pinca/Reuters
Calcio je v Italiji seveda modus vivendi (način življenja), zato je ustavitev prvenstva v serie A zaradi koronavirusa globoko prizadela dušo in strast prebivalstva na Apeninskem polotoku. Ker, zaradi ekonomske logike, življenje mora teči dalje, novci, ki so odtekli, se delno morajo povrniti, se je elitno tekmovanje nadaljevalo, zgodovinski politični razkol in gospodarska moč pa imata seveda ključno vlogo na nogometnem škornju.

Namreč, kdo je kdo. Severnoitalijanski Juventus, v lasti družine Agnelli, znani po obvladovanju avtomobilske industrije, je seveda nekaj povsem drugega kot kakšen provincialen nogometni klub z juga, tudi plače igralcev kažejo ekonomsko razliko med deloma Italije, ki naj bi ju ločila in sekala prestolnica Rim. Na lestvici skupne sezonske vsote plač v posamičnih klubih je stara dama prepričljivo na vrhu s 300 milijoni evrov, a pandemija je seveda v času ustavitve povzročila tudi nižanje izplačanih zaslužkov. Tudi rezanje do sedemdeset odstotkov plačne mase.
300
milijonov evrov je Juventus pred krizo namenil za sezonske plače nogometašev.


Proračuni klubov so seveda drug pojem, tudi zelo raztegljiv, štejejo mnoge malenkosti, in se bilance znajo tudi lepotno popraviti, nato pa iz omare zna pasti kakšen obremenjujoč finančni okostnjak. Inter je po plačah igralcev na drugem mestu, s 140 milijonov evrov se je s prihodom Romela Lukakuja avgusta lani in Ashleyja Younga v januarskem prestopnem roku znesek dvignil na teoretičnih 145 milijonov, koronavirus je seveda kot prvi sovražnik ekonomskega poslovanja številke postavil na laž.

Po vsoti, ki jo igralcem izplača na račun, Juventusu in Interju sledita AS Roma in AC Milan (po 125 milijonov evrov), sledi prvi južnjaški klub Napoli (103), plačilna masa pri Laziu je 72, Torinu 55, Fiorentini pa 52 milijonov evrov. Atalanta iz Bergama s slovenskim reprezentantom Josipom Iličićem na čelu je kljub izjemnim dosežkom v zadnjem obdobju še vedno majhen italijanski klub. Na lestvici je s 40 milijoni evrov šele na 14. mestu, enako vsoto sezonsko izplača še Genoa. Bergamo je pač še vedno privesek velemesta in ekonomske prestolnice Milana.
 

Golo preživetje


Virus je letošnjo sezono tako ali drugače skoraj popolnoma obrnil na glavo. Je pa Juventus za lanski scudetto, osmi zaporedni, seveda prvenstvo je bilo odigrano v normalnih razmerah, nekaj spravil tudi v žep. Vodstvo serie A namreč po vsaki sezoni klubom po zaslugah razdeli denar od televizijskih pravic in iz pokroviteljskih virov. V sezoni 2018/19 je bilo na kupu 1,1 milijarde evrov, 50 odstotkov več kot sezono prej, 15 odstotkov več sredstev je bilo tudi na račun dosežkov na igrišču. Za pet odstotkov so se zmanjšale finance, namenjene klubu za njegovo zgodovinsko razsežnost in za izide v zadnjih petih letih ter tudi po navijaškem deležu.

Slednje je šlo v prid manjšim klubom, saj prostorninsko nimajo tako velikih stadionov kot elita. Torinski klubski velikan je skupaj z denarjem za italijanski superpokal v blagajno lahko shranil 92,3 milijona evrov, Interju je šlo 83,1 milijona, sledita Napoli z 80,8 in Milan (76,7). Atalanta je zaradi zelo uspešnih iger že na šestem mestu s 63,8 pridobljenega milijona evrov. A to so že zgodbice. Korona je namreč letos razsula vse visokoleteče finančne načrte, cilje in želje, in vse, vsaj za majhne klube, obrnila v boj za golo preživetje. 




Deli s prijatelji