PO OČETOVIH STOPINJAH

Ata Bojan selektor, hči veliki slovenski up

Objavljeno 10. februar 2013 10.50 | Posodobljeno 09. februar 2013 23.00 | Piše: Drago Perko
Pri Prašnikarjevih v Šmartnem ob Paki se vse vrti okoli nogometne žoge.
Bojan Prašnikar je do lani vodil Olimpijo, zdaj pa okreva po operaciji (foto: Blaž Samec, Delo).

ŠMARTNO OB PAKI – Ženski nogomet je panoga, ki se hitro razvija. »Napredek je očiten, dekleta iz leta v leto brcajo bolje, sistematično delo pa daje jasne in očitne sadove,« meni Bojan Prašnikar, nekdanji trener Maribora, Olimpije, nemškega Cottbusa ter dvakratni slovenski selektor, ki v zadnjem času vidi več ženskih kot moških nogometnih tekem.

Razlog je preprost: njegova hči Lara velja pri 14 letih za najbolj nadarjeno nogometašico v Sloveniji, žogobrcarsko zgodbo v hiši Prašnikarjevih dopolnjuje tudi 25-letni sin Luka. »Nikoli ju nisem silil v nič, šport sta si izbrala kar sama,« poudari ata Prašnikar, ki ima v teh dneh še vsaj dva dodatna razloga za slavje, saj okreva po operaciji kolka, 3. februarja pa je praznoval častitljivih 60 let. Trenutno ni dejaven na klubski ali reprezentančni nogometni sceni, zato ima še toliko več časa, da se posveti karierama svojih otrok.
 Luka, rodil se je leta 1987 v Slovenj Gradcu, je bil sprva nadarjen smučar. Dve leti je mlajši od Ane Drev, a sta vadila skupaj, potem se je ekipa zaradi tekmovanj v različnih starostnih kategorijah razpolovila, Luka pa si je za nameček zlomil najprej nogo, potem še roko … »Še danes se spomnim, kako je enkrat zjutraj, bila je sobota, prijavil, da gre na nogomet, ne pa smučat …« Potem je bil član Primorja, Rudarja, Olimpije in Nafte, danes brca za drugoligaški Dob Roltek.

Larina izbira

Lara je prve nogometne korake naredila pri štirih. »Vedno je imela rada nogomet, igrali smo ga kar doma v stanovanju,« nadaljuje Bojan, ki se rad spomni tudi hčerinih želja – risanke in filmi je niso zanimali, že kot deklica je hotela gledati samo nogomet. Začela je v Šmartnem, kjer trenira še danes – s fanti. Uradno je članica Ženskega nogometnega kluba Rudar Škale iz Velenja, tam igra za ekipo v kategoriji do 17 let, četudi jih ima šele 14. »V ŽNK Rudar Škale delajo dobro, precej pozornosti namenijo Lari,« oče Bojan pohvali delo v velenjskem klubu. Lara je prepričala tudi sošolke, da so se pridružile ekipi, ki zdaj blesti v nogometni različici ŠKL. »Nekaj treningov so dekleta opravila kar doma pred našo hišo, kjer je velik travnik,« izvemo od Bojana. 
Mama Bernarda ni igrala nogometa, Bojana je spoznala med smučanjem, pred 26 leti sta se vzela, danes pa kot mama in žena skrbi za logistiko: »Sobote in nedelje so pri nas vedno pestre. Treba nas je odpraviti na pot, skuhati kosilo, po vrnitvi pa spet kaj pojesti in vse oprati. Žena je tisti pravi povezovalni člen,« poudari Bojan, ki se z Luko in Laro večkrat pogovarja o nogometu. »Kritike so vedno dobronamerne, upoštevata jih.« Če se zgodi, da imata tekmo istočasno, se Bojan odpravi spodbujat Luko, mama pa postane Larina največja navijačica.

Morda je Lari malce lažje zavoljo priimka Prašnikar, ki je vedno pomenil določeno breme za brata. »Pri Luki jih je bilo precej obremenjenih z mano, pa ni dobil tretmaja, kot bi si ga zaslužil,« pravi oče. Luka končuje študij na upravni fakulteti: »V nogometu še ni rekel zadnje,« je prepričan Bojan, medtem ko se Lara seli v velenjsko gimnazijo, še naprej pa bo branila barve tamkajšnjega kluba. Morda se ji obeta tudi uspešna mednarodna kariera.

Deli s prijatelji