Nikogar se ne boji in premaga lahko vsakogar

Po vseh uspehih, ki jih je že dosegel Adrian Gomboc, je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo z žlahtno kovino ovenčal tudi na velikem članskem tekmovanju v judu. V blestečem slogu si jo je izbojeval na evropskem prvenstvu v Varšavi, kjer se je po zmagah nad Portugalcem Joaom Crisostomom (z akcijo za vazari), Petarjem Zadrom iz BiH (z iponom), Izraelcem Baruchom Shmailovom (z iponom) in Azerbajdžancem Nijatom Šihalizado (z iponom) ter finalnem porazu z Ukrajincem Georgijem Zantarajo (z iponom) povzpel na drugo stopnico zmagovalnega odra.

Blizu odličju v kategoriji do 66 kilogramov je bil že pred letom dni na prvenstvu stare celine v Kazanu, kjer je turnir končal na petem mestu, ki sicer v borilnih športih, v katerih podeljujejo po dve bronasti kolajni, velja za najbolj nehvaležno uvrstitev. Na tem položaju je Adrian pristal tudi na lanskih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Z odličjem v areni Torwar je varovanec celjskega strokovnjaka Marjana Fabjana izpolnil enega od ciljev, ki si ga je zadal pred odhodom v Varšavo.

Obžaloval je le izgubljeni zaključni dvoboj, v katerem je morda prehitro tvegal preveč, kar je izkušeni Zantaraja, ki se lahko pohvali že s petimi kolajnami s svetovnih prvenstev, tudi zlatom iz leta 2009 v Rotterdamu, hladnokrvno izkoristil in Gomboca vrgel na hrbet. »Škoda! Zaradi tega poraza ostaja malce grenkega priokusa, toda priznati moram, da je bil Georgij, s katerim se dobro poznava, tokrat boljši. Unovčil je svoje bogate izkušnje,« je 22-letni judoist iz Rakičana pri Murski Soboti športno priznal premoč sedem let starejšemu Ukrajincu. Ko je prvo razočaranje po izgubljenem finalu minilo, se je začel veseliti doseženega uspeha. »To je moja prva kolajna na velikem članskem tekmovanju. Ker sem mlad, upam, da jih bo še veliko,« si je zaželel judoist najuspešnejšega slovenskega kluba Z'dežele Sankaku, ki skrivnost svojega podviga vidi v tem, da se zna dobro zbrati za takšne turnirje, kar je zelo pomembno. Za nameček ve, da lahko premaga vsakogar, prav nikogar pa se ne boji.

Adrianov uspeh ima toliko večjo težo, če vemo, da se je boril poškodovan. »Že dlje me ovira poškodba prepone, zaradi česar se za tekmovanje v Varšavi nisem mogel optimalno pripraviti. Sem bil pa morda zaradi tega bolj svež, kot bi bil sicer,« je tudi v (kronični) poškodbi, ki jo zdravi s terapijami, našel nekaj dobrega. Adrian je že od mladih nog natančno vedel, kaj hoče. Potem ko je leta 2010 na kadetskem evropskem prvenstvu v Teplicah zasedel peto mesto, je zaradi silne želje po napredku zapustil takratni klub (JK Mursko Soboto) ter prestopil k Sankakuju in Fabjanu, pri katerem je na Lopati nekaj časa živel.

Na mladinskem svetovnem prvenstvu v Ljubljani je leta 2013 z bronastim odličjem rešil slovensko čast, in že takrat nam je Gomboc med drugim samozavestno napovedal, da to ni bil njegov zadnji uspeh in da bomo o njem zagotovo še slišali. V četrtek se je v zgodovino vpisal kot enajsti slovenski judoist s posamično kolajno na evropskem prvenstvu in kot četrti v moški konkurenci po Stanku Topolčniku, Aljažu Sedeju in Roku Drakšiču, to pa mu je uspelo kot prvemu Prekmurcu.