Iz vlage, teme in plesni v luksuz

Zdrav duh v zdravem telesu, pardon, dvorani. Včeraj so namreč v Ljubljani, na Viču, slovesno odprli Gimnastični center Ljubljana. Sanje mnogo gimnastičnih rodov, ki so žlahtna odličja kovali v majhnih, zastarelih prostorih, so se uresničile. Žal ne v obdobju njihove dejavne športne poti, bodo pa zdajšnji in poznejši rodovi imeli zdaj prave razmerje za piljenje telovadnih vaj na orodjih.

Delovni naziv nove ljubljanske telovadne dvorane je bil Cerar-Pegan-Petkovšek, zdaj njeno pročelje pač krasi napis Gimnastični center Ljubljana. Stal je enajst milijonov evrov, ti seveda niso padli z neba, ampak so jih prispevale Evropa, slovenska prestolnica in država. Izgradnja pa je bil zalogaj, ki ga je hitro opravil CGP Novo mesto. No, ljubljanski župan Zoran Janković je na odprtju napovedal nov atletski stadion v prestolnici, pokriti olimpijski bazen Ilirija pa so tako ali tako sanje, ki kar štrlijo iz bazenske vode. »Ne morem opisati veselja, ki ga zdaj čutim, ko so se sanje uresničile v realnost sodobnih rodov. V dvorani so razmere, ki si jih želi vsaka športna panoga v Sloveniji,« je predsednik Gimnastične zveze Slovenije Ivan Levak izrazil navdušenje. Odprtje so s priložnostnimi nastopi popestrili mladi telovadci in telovadke, članice slovenske reprezentance v ritmični gimnastiki so izvedle skupinsko vajo, navdušili so tudi veterani društva Sokol Bežigrad.

Mitja Petkovšek, Aljaž Pegan in Miro Cerar so v dar dobili svoje portrete, slikarska tehnika olje na platnu, mojstra Jurija Kalana. »Za odprtje ne bi mogli izbrati boljšega trenutka. Ravno na ta dan sva se z Aljažem s svetovnega prvenstva leta 2005 v Melbournu vrnila z zlatima odličjema. Takrat smo vnovič zagnali idejo o novi telovadni dvorani. Vadili smo namreč v vlagi, temi in plesni dvorani Narodnega doma,« je pripomnil Mitja Petkovšek, ki je nedavno sklenil športno pot. »Naposled je prišel ta čas. Bilo je ogromno obljub, da dvorana enkrat bo, zdaj smo je vsi veseli. Z Mitjo sva tudi vesela, da bodo mlajši rodovi lahko vadili v boljših, vrhunskih razmerah. A v gimnastiki se brez vztrajnega dela ne da ničesar doseči. Tudi ko si na vrhuncu, moraš vztrajati,« je dodal Aljaž Pegan. Tudi Miro Cerar je sodobnost začel s spomini: »Od svetovnega prvenstva leta 1970 v Ljubljani, smo sanjali o tem, da nastal takšen objekt.« Moderni gimnastični center je tu, zdaj morajo le še nastati novi Cerarji, Pegani in Petkovški.