NADARJEN

Golobičev sin hoče na olimpijske igre

Objavljeno 12. januar 2014 12.59 | Posodobljeno 12. januar 2014 12.59 | Piše: Drago Perko
Jan Golobič je nadarjeni 21-letni sabljač, pred katerim so naporni trije meseci mednarodnih preizkušenj, vrhunec sezone pa bo poleti. Njegov cilj je nastop v Riu de Janeiru 2016.
Jan Golobič na Taboru, kjer trenira. Foto: Drago Perko

Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je za Avstro-Ogrsko leta 1912 osvojil srebrno kolajno na olimpijskih igrah v Stockholmu, 112 let bo že od takrat. Slovenci danes v tem športu ne pomenijo kaj dosti, tu in tam pa se vseeno pojavi nadarjen sabljač ali sabljačica. Jan Golobič, sin politika Gregorja Golobiča, je na lanskem svetovnem prvenstvu v sabljanju v Budimpešti v svoji prvi članski sezoni zasedel 48. mesto. »Letos bo naporno, začenja se,« pravi 21-letni Ljubljančan (108. na svetovni lestvici, drugi Slovenec Jan Bidovec je 186.), pred katerim so naporni trije meseci, ko bodo na sporedu tekme svetovnega in evropskega pokala. Ta vikend je v nemškem Reulingenu, prihodnji v Zagrebu, vrhunca sezone pa bosta evropsko prvenstvo v Strassbourgu in svetovno v Sofiji.

Ukrajinski trener

»Lanska sezona je bila bolj uboga, nisem hodil veliko naokoli, saj na sabljaški zvezi ni bilo denarja,« prizna član ljubljanskega kluba SS Tabor in upa, da bo letos bolje. Prvi obeti so dobri pa tudi na zvezi so zadeve bolj urejene. Žal Jan doma nima prave konkurence v sabljanju z mečem. Vadba z ukrajinskim trenerjem Sergejem Smirnovskim je kakovostna (v reprezentanci nad njim bdi Matjaž Fleischman), a potrebuje reden stik s konkurenco. To pa je mogoče le na turnirjih v tujini.

Vadi štirikrat na teden, veliko poudarka je tudi na telesni pripravljenosti; prav slabša kondicija je (bila) večkrat ovira, da se Slovenci na mednarodni ravni niso bolje uvrščali. Napredek pri Janu je očiten, zato si konkurenca ne mane več rok, ko dobi za tekmeca Slovenca. »Včasih smo bili bolj avtsajderji, danes že malce drugače gledajo na nas,« opiše rating Slovencev v mednarodni konkurenci. »Tehnično in taktično smo bili vedno dobro podkovani. V članski konkurenci pa je bilo očitno, da nam zmanjka fizične priprave. Zato zdaj temu namenjamo več pozornosti in časa,« razlaga študent drugega letnika biologije. Pri usklajevanju študija, treninga in tekem nima velikih težav, niso pa redki trenutki, ko snov za izpit ponavlja kar med potjo na tekmovanje ali pa ob vrnitvi.

Oče pod koši

Prve zamahe je Jan naredil v prvem razredu osnovne šole, navdušil ga je Matej Dolar, prijatelj iz vrtca, njegova sestra Kaja Dolar je bila vrhunska sabljačica. »Treniral sem, potem sem malo prenehal, saj sem poskusil še košarko,« pove Jan. No, to s košarko ni presenečenje, če vemo, da je bil nekoč košarkar tudi Janov oče Gregor, politik in gospodarstvenik, sicer pa ob mami in sestri Janov veliki navijač in podpornik.

Mladenič si je zadal cilj, da se prebije na olimpijske igre, kjer predstavnik Slovenije še ni nastopil. »Vem, da bo težko, a cilj je treba imeti,« pristavi. Svojo olimpijsko vozovnico bo poskušal dobiti na kvalifikacijskem turnirju, ki bo aprila ali maja 2016. »Tam bomo zbrani predstavniki držav, ki še ne bodo imele mesta na igrah v Braziliji.« V Rio de Janeiro bosta potovala le finalist in zmagovalec turnirja.

Jan v športu uživa, saj ga sprošča in navdušuje. »Sabljanje je nekaj posebnega. Ni kot tek ali plavanje, kjer šteje moč. Bistven je slog. Ti so različni.« Vztrajal bo, dokler ga bodo še prevevali takšni občutki. Morda pa se vmes odpravi tudi v ZDA na študij, kjer bi lahko branil barve ene od univerz.

Deli s prijatelji