8. MAREC

Za dan žena brez slovenskih rož

Objavljeno 08. marec 2020 07.45 | Posodobljeno 08. marec 2020 08.27 | Piše: Janez Petkovšek

S prodajo za 8. marec in ob materinskem dnevu naredijo zalogo do 1. novembra

Pri nas nihče več na veliko ne goji nagljev. FOTO: Marjana hanc
»Če so ob valentinovem, dnevu žena in materinskem dnevu nekoč pobirali smetano cvetličarji in vrtnarji, nas ob teh in drugih velikih praznikih zdaj vse bolj zažirajo veliki trgovci. Ti so namreč na nizozemski in drugih borzah ter neposredno pri velikih pridelovalcih sposobni zakupiti velike količine rezanega cvetja in lončnic in dobiti boljše grosistične cene kot mali cvetličarji in vrtnarji, ki od tega živijo, mnogi od njih so obrt zaprli,« je trenutno stanje opisal Simon Ogrizek, predsednik sekcije cvetličarjev in vrtnarjev pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije in eden večjih strokovnjakov s tega področja v naši državi.

Od rezanega cvetja gojijo samo še krizanteme, od lončnic pa večino sezonskih za pomlad, poletje in jesen ter manjši delež božične zvezde.

image
Prodaja orhidej, tudi takih brez cvetov, na paletah v trgovskem centru
FOTO: JANEZ PETKOVŠEK
Pojasnil je, da smo imeli še pred štirimi leti v Sloveniji približno 1200 cvetličarjev oziroma po eno cvetličarno na 1800 prebivalcev, evropsko povprečje pa je ena cvetličarna na 10.000 ljudi. A ljudje, navade, moda in trg se spreminjajo in mnogi cvetličarji in vrtnarji, ki se niso znali prilagoditi, so propadli. Obogateti na hitro se s to dejavnostjo ne da (več), dostojno pa se lahko z njo živi le z veliko trdega dela, je poudaril Ogrizek.

Dejstvo je, da države, pa naj gre za Slovenijo ali druge evropske države, dovolijo, da cvetje in lončnice prodajajo tudi trgovski centri. Ceno rezanega cvetja lahko spustijo pod realno vrednost, saj to izgubo pokrijejo s prodajo drugih izdelkov. Čeprav rože prodajajo na neprimernih temperaturah, ne zagotavljajo jim niti redne oskrbe, je po Ogrizkovem mnenju pozitivno vsaj to, da zaradi dostopnejšega, a ne tudi kakovostnega cvetja med ljudmi dvigujejo splošno kulturo cvetja. Poraba rezanega cvetja pri nas namreč raste.

Kljub temu si sogovornik želi, da bi rože prodajali le v specializiranih cvetličarnah in vrtnarijah. To pa zato, ker cvetličarji in vrtnarji več let hodijo v specializirane šole, se za to področje izobražujejo, v svojih delavnicah in poslovalnicah so zaradi znanja sposobni zagotavljati ustrezne razmere za rast in razvoj rastlin. Ljudje se ne zavedajo, da cvetličarji že od dobaviteljev rož zahtevajo, da zagotavljajo optimalne razmere pri transportu, da jih razkladajo tam, kjer bodo doživele čim manj temperaturnih in drugih šokov, da jih pred prodajo pozorno opazujejo, jih redno oskrbujejo (zalivanje, dognojevanje, zagotavljanje ustrezne talne in zračne vlage), predvsem pa jih pripravijo za prodajo. Če vidijo, da katera hira in si ne bo opomogla, jo odstranijo in sploh ne pride na prodajno polico. Trgovci tega ne počno, poleg tega ti strankam ne dajejo navodil, kako s cvetom ali lončnico ravnati, da bo zdržala čim dlje.

Čeprav bi lahko z njimi pokril povpraševanje v Sloveniji, jih mora več kot 80 odstotkov izvoziti, saj pri nas vsi raje kupujejo cenejše in manj kakovostne z nizozemske borze.

image
Prekmursko podjetje Ocean Orchids bi z orhidejami pokrilo povpraševanje v Sloveniji. FOTO: Tadej Regent
Cvetličarji so morali zaradi poplave cenenega cvetja v zadnjih 10 letih nastopiti z zgodbo. Dober cvetličar ali vrtnar lahko s preprostim šopkom, ki spominja na nabranega na polju, ali pa z dodajanjem dišečih narcis, vrtnic ali španskega bezga stranki obudi že pozabljene vonje. Prav tako modri cvetličar izkoristi vse, kar ponuja narava, denimo nabere mačice ali celo neželene invazivke, kot so zlata rozga, rumeni topinambur ali žlezava nedotika. Ali pa katere rastline sam posadi ali vzgoji ter jih domiselno dopolni z gojenimi.

Izjemno podnebje, preveč šol

Čeprav nekatera slovenska mesta s svojimi imeni namigujejo, da so mesta rož (denimo Portorož), v turističnih prospektih pa oglašujemo, da je Slovenija lepa in gostoljubna, občine in država vsako leto le znižujejo izdatke za krasitev parkov, stavb in prostorov s cvetjem.

Imamo izjemne klimatske razmere za vzgojo cvetja, dovolj zemlje in znanja, vendar lastne proizvodnje ali celo borze cvetja ne bo mogoče vzpostaviti brez močnih državnih spodbud. Lep primer za to je naš zasebni proizvajalec orhidej Ocean Orchids iz Dobrovnika v Prekmurju; čeprav bi lahko z njimi pokril vse povpraševanje v Sloveniji, jih mora več kot 80 odstotkov izvoziti, saj pri nas vsi raje kupujejo cenejše in manj kakovostne z nizozemske borze.

Kako se oblikuje cena
Cene cvetja se praviloma oblikujejo na podlagi ponudbe in povpraševanja, ki jih narekujejo zlasti cvetlične borze. Ob praznikih se cene dvignejo v višave, sicer pa denimo pridelovalec gerbere za cvet dobi okoli deset centov, na cvetlični borzi ta cena naraste na 15 centov do enega evra. Cena potem močno zraste zaradi visokih stroškov prevoza (znašajo od 35 do 50 odstotkov končne cene), svoje pa si odrežejo še borzni posrednik, grosist, trgovec, cvetličar in država (davki in druge dajatve). Tako cvet gerbere na koncu stane dva evra. Maloprodajne cene v trgovskih centrih so od tistih v cvetličarnah nižje, ker si trgovec lahko privošči dampinške akcijske cene, cvetličar pa ne.

Ni čudno, da pri nas nihče več na veliko ne goji nagljev, potonik, hortenzij, vrtnic. Od rezanega cvetja gojijo samo še krizanteme, od lončnic pa večino sezonskih za pomlad, poletje in jesen ter manjši delež božične zvezde. Te rastline razen orhidej proizvedejo le za prodajo v svoji prodajalni. Gre bolj za butično proizvodnjo, ki velikoserijskim pridelovalcem s ceno ne more konkurirati, saj sta vzgoja in nega nekaj sto cvetov bistveno dražji kot tista, ki jo štejemo v stotisočih ali celo milijonih.

image
Pri nas nihče več na veliko ne goji nagljev. FOTO: Bojan Rajšek
Ogrizek ni navdušen niti nad našim šolskim sistemom, trdi namreč, da imamo šol za cvetličarje in vrtnarje preveč. Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje, Biotehniški center Naklo in šola Grm v Novem mestu bi po njegovem zadoščale, a jih imamo še več. Nimamo karierne politike, ki bi usmerjala, koliko katerega od poklicev potrebujemo. Če veš, da boš čez štiri leta potreboval 100 cvetličarjev, jih v naslednjem šolskem letu vpišeš le 110, ne pa 200.

Marec ostaja še vedno glavni

Čeprav poskušajo cvetličarji z razstavami, sejmi in predavanji vplivati na navade ljudi, jim z dodatnim izobraževanjem doma in v tujini predstaviti smernice v cvetličarstvu, jim veletrgovci z agresivnim oglaševanjem sesuvajo posel. Tudi gostinci velikokrat pozabijo na prave šopke in svoje lokale okrasijo s plastičnim cvetjem.

Za cvetličarje, pravi Ogrizek, po mrtvem januarju, ko imajo izgubo, februarsko valentinovanje zadošča le za skromno pokritje minusa. Glavni mesec ostaja marec, ko si z dnevom žena in materinskim dnem naredijo nekaj zaloge za čas do dneva spomina na mrtve.

35–50 odstotkov cene cvetja, kupljenega na cvetlični borzi, znašajo transportni stroški.

Pomlad je precej povprečna, poleti jih rešujejo pogoste poroke. Septembra je minus, nato jih rešujejo jesenske saditve (cvetličarji so običajno tudi vrtnarji). Do adventa si morajo zalogo narediti 1. novembra. Ogrizek meni, da se jim največ priložnosti ponuja pri oživljanju proslavljanja godov, kot so jožefovo, antonovo, janezovo, ter starih praznikov in običajev.

Organiziranje kongresov, razstav in cvetličarskih tekmovanj je tudi pomembno, saj izobražuje potrošnika neposredno, zato je treba razstave cvetja in drugih rastlin na številnih cvetličnih in vrtnarskih sejmih v Volčjem potoku, Mozirskem gaju in drugod za večji razmah cvetličarstva in vrtnarstva v Sloveniji še bolj vzpodbujati.

 




Deli s prijatelji