Vodnik za navijače: nikoli ne obrnite hrbta kolesarjem

Cestno kolesarstvo je športna zvrst, v kateri tekmovanja potekajo pred očmi, tako rekoč na dosegu rok gledalcev. Med temi nikdar ne manjka vročih navijačev oboževanih šampionov. Zato je zelo pomembno, da navijajo dostojno in odgovorno.

V nasprotnem primeru se lahko hitro zgodijo nesreče in s tem poškodbe tekmovalcev pa tudi njih samih. Svoje poglede na navijanje na kolesarskih dirkah je za prilogo Tour 2022 razgrnil Klemen Štimulak, nekdanji profesionalni kolesar novomeškega KK Adria Mobil.

Prvo pravilo, ki se ga mora držati navijač, pravi, da nikoli ne smeš obrniti hrbta kolesarjem. To je ena najpogostejših napak, ki jih zagrešijo gledalci, ko neizkušeni začnejo spremljati dirke ob progi. Predvsem s svojimi selfiji lahko ogrozijo tekmovalce v karavani. Navijaču se zdi, da so kolesarji oddaljeni od njega še sto metrov in več, pa se lahkomiselno obrne s hrbtom proti njim. Nagne se nad cesto in dvigne telefon v upanju, da bo posnel kul fotografijo s kolesarji, oni pa medtem že švignejo mimo. V najboljšem primeru mu samo zbijejo telefon, v najslabšem pa trčijo vanj z nepredvidljivimi posledicami.

Navijač Grega: Podcenjevanje hitrosti je resna past

Izkušeni navijač Grega o pasteh, ki jih skriva lahkomiselno ravnanje gledalcev, razmišlja takole: »Zlasti veliko mladih navijačev se ne zaveda velike hitrosti, s katero se peljejo mimo nas kolesarji. Marsikaterega ujamejo povsem nepri­pravljenega, ker napak presodi položaj, misleč, da je peloton še daleč in da ima še dovolj časa za selfi.«

Nekaj takega se je zgodilo lani na dirki po Franciji. Gledalka sicer ni poskušala posneti selfija, pač pa je proti snemalcu na motorju usmerila karton z napisom, ki je štrlel na cesto. S hrbtom obrnjena proti skupini kolesarjev ni videla, da že drvijo mimo nje. V napis je prvi trčil nemški as Tony Martin, nakar je padla še več kot polovica kolesarjev v skupini. Štimulak meni, da bi se takim zapletom lahko izognili: »Zlasti novopečene in neizkušene navijače bi morali bolj ozaveščati o nevarnosti njihovega početja. Tako bi lahko že v kali zatrli kakršne koli poskuse tveganega ravnanja, ki bi lahko ogrozili njih same in seveda tekmovalce.«

Druga pogosta napaka navijačev je, da se lahkomiselno preveč približajo kolesarjem in se znajdejo na območju, ki je namenjeno dirkanju. To velja predvsem za gorske etape. Takšno početje je za kolesarja, izpostavljenega maksimalnemu naporu, sila moteče. Kolesarji jih morajo včasih preprosto odriniti z roko, zgodi pa se tudi, da vsiljivce doleti kakšna klofuta ali udarec s pestjo, če komu popustijo živci.

...

Nevarni rekviziti, alkohol ne spada na dirke

Med pogosta neprimerna ravnanja spada tudi uporaba nevarnih navijaških rekvizitov in alkohola. Naši sogovorniki se strinjajo, da so navijaški rekviziti sicer v redu stvar, v nasprotju z alkoholom, za katerega na dirkah ne bi smelo biti prostora. Problem nastane, če kateri izmed rekvizitov štrli nad cesto. Zastave, šali, trakovi fotoaparatov itn. se lahko zelo hitro zataknejo za kolo in prevrnejo kolesarja.

Štimulak opozarja še na slabi navadi, ki sta se v preteklih letih razpasli tudi na velikih mednarodnih dirkah. »Zadnje čase vse več navijačev na dirke prinaša rakete, ki s svojim dimom škodijo zdravju kolesarjev. Med epidemijo se je pojavila še ena nadloga. Na dirki po Švici, denimo, smo videli, da je covid-19 še vedno močno razširjen med ljudmi tudi na kolesarskih prireditvah. Vseeno večina navijačev ob trasi dirke po Sloveniji ni nosila mask. Maske pri nas seveda niso več obvezne, toda številni nezaščiteni gledalci s svojim početjem ogrožajo zdravje kolesarjev.«

Kakšno je odgovorno in kulturno navijanje?

»Najbolj pomembno je, da navijači ves čas ohranjajo ustrezno varnostno razdaljo do kolesarjev. Pomembno pa se mi tudi zdi, da navijajo športno. Vsak izmed nas ima seveda svojega najljubšega kolesarja. To pa še ne pomeni, da lahko njegove tekmece žali ali se do njih obnaša zaničujoče in agresivno. Tudi oni si zaslužijo podporo in spoštovanje,« se za fair play, temeljni zakon športa, zavzema Štimulak.

Primer takšnega sramotnega navijanja so bili sovražni navijači, ki so poskušali z vsemi mogočimi izpadi vreči iz tira Britanca Chrisa Frooma, ko je v obdobju 2013–2017 prevladoval na dirki po Franciji. Ne samo da so ga žalili, nekateri so ga celo polivali z urinom! Če navijaš za svojega ljubljenca, pač še nimaš pravice, da sramotiš njegove tekmece.

S(m)o slovenski navijači napredovali od Gira 2019?

Zagotovo se mnogi še spomnijo dirke po Italiji leta 2019. Tedaj se je slovenska obsedenost s kolesarstvom najbrž šele zares začela. Giro si je ogledalo neverjetno število naših navijačev. Žal so se nekateri predstavili v grozljivi podobi. Večina se je sicer izkazala z vzornim navijanjem, a njihovo športno vedenje sta zasenčila dva incidenta.

Ko je eden izmed »naših« opazil, da je Primož Roglič na vzponu nekoliko zaostal za tekmeci, se je odločil, da ga bo potiskal v strm klanec. Roglič je bil zato po etapi kaznovan z desetimi sekundami pribitka! Nekaj kilometrov pozneje je drug slovenski navijač zakrivil padec Kolumbijca Miguela Angela Lopeza, ki je nato poskušal z zgagarjem fizično obračunati. Pa je nesramnežu nazadnje izbil le kapo z glave!

Štimulak ni prepričan, da so se slovenski navijači iz teh dveh dogodkov, ki mečeta dolgo senco na slovensko navijaško srenjo, v minulih sezonah zares kaj naučili. »Večina najbrž da, maloštevilno jedro nediscipliniranih pa ne. Res pa je, da te zagate niso značilnost samo Slovenije, temveč se z njimi ubada tako rekoč ves svet.«

Ob koncu zato kaže prisluhniti Gregi, ki poziva kolesarske navijače z besedami: »Vi greste tja na dirke gledat kolesarje! Ne oni vas! Spremljajte dirko, spoštujte kolesarje, navijajte za vse, ne tekajte brezglavo po trasi in pustite hišne ljubljenčke doma. Prav tako se je dobro odreči alkoholu pa tudi kakšnemu selfiju!«