ANDRES VOMBERGAR
Tudi v Argentini navijajo za Olimpijo
Andres Vombergar se z božjo pomočjo prebija skozi svojo prvo sezono v tujini. Športni direktor Mladen Rudonja fantu napoveduje bleščečo kariero.
Odpri galerijo
LJUBLJANA - V teh dneh se v Sloveniji vse vrti okoli nogometa in končnice Prve lige Telekom Slovenije. Olimpija ali Maribor, to je zdaj vprašanje, odgovor dobimo v nedeljo okoli 18. ure. Dogajanje v Podalpju pozorno spremljajo tudi 11500 kilometrov proč – v Buenos Airesu, v predelu, kjer živi slovenska družina Vombergar. Prvorojenec Andres se z Olimpijo bori za naslov prvaka, njegovi domači pa stiskajo pesti, da bi mu uspelo. »Slovenska skupnost in prijatelji vedno sprašujejo po Andreju, mnogi mu sledijo in gledajo tekme. Tu se da gledati po spletu, včasih s težavo, ker so prenosi omejeni na območje Slovenije,« nam pove oče Marko, ki je spregovoril za Nedeljske novice.
Na sina je ponosen, pa ne le zato, ker je odločil derbi v Mariboru in zmajem odprl pot do naslova. »Seveda pogrešamo Andreja (tako ga kličejo doma; op. a.), sicer smo pa kar povezani, vsak dan si pošiljamo sporočila ali se pokličemo,« nadaljuje oče, potem pa besedo prepusti sinu. »Vsak dan smo v stiku z družino,« nam pove Andres, ki načrtuje, da bi po koncu sezone za nekaj dni odpotoval v Argentino, v rodni predel Ramo Mejia, kjer živijo njegovi.
»Vesel in ponosen sem, ker sem prišel v Olimpijo, ki ji želim pomagati. Saj veste – napadalci živimo od golov. Ko zadevam, raste samozavest,« iskreno pove Andres, ki velike dileme v življenju ni imel. V Argentini se brca nogometna žoga na vsakem vogalu. Začel je pri štirih letih, bil je član klubov Ituzaingo, Fenix in Los Andes. V mladinski vrsti je igral tudi za kultni River Plate, v Slovenijo pa je pripotoval kot vodilni strelec drugoligaša Los Andes, v 36 tekmah je zabil 13 golov. Ne taji, da so ga vabili v Brazilijo in Španijo, on pa je hotel v Slovenijo.
»Oče in mati sta oba iz Ljubljane, prišla sta kot 13- in 14-letna otroka leta 1954, ko je Jugoslavija prvič po vojni dovolila družinam združiti se z očeti begunci. Oba deda sta bila kulturnika in pisatelja Joža Vombergar in dr. Tine Debeljak. Kot toliko drugih Slovencev sta zaradi protikomunističnih stališč bežala ob koncu vojne leta 1945. Takrat misleč, da samo za nekaj dni, a potem nista mogla več nazaj. Tako so ostale družine za skoraj desetletje narazen. Jaz sem o tej zgodbi pred leti izdal knjigo Črni kamnitnik s teksti mojega deda Škofjeločana Tineta Debeljaka. Ženina mama je ravno tako šla za očetom leta 1954, njen oče pa je kot sedemletni otrok že leta 1945 šel skozi begunska taborišča,« Marko opiše zgodovino svoje in ženine družine in razloge, kako so se znašli v Južni Ameriki.
»Moja žena, prav tako hčerka slovenskih staršev, je Andrejka Selan Vombergar. Poučuje glasbo v argentinskih šolah, je tudi zborovodkinja, vodi (slovenski) Mešani pevski zbor San Justo že 25 let. Ustanovil ga je njen oče Andrej Selan,« še izvemo od Marka.
Njihovi sorodniki pa danes živijo v Ljubljani, na Gorenjskem in Dolenjskem. Andres se v Sloveniji dobro počuti, pogreša le kak kakovosten kos argentinskega mesa. »Navdušen sem nad mirnostjo v mestu. Pet minut z avtom pa že vidim polja. Tega v Buenos Airesu ni, Slovenija je krasna dežela,« poudari. Mir v duši in zbranost na terenu ter v življenju išče s pomočjo boga, Andres pove, da pogosto moli, saj mu to pomaga tudi pri samozavesti.
Na sina je ponosen, pa ne le zato, ker je odločil derbi v Mariboru in zmajem odprl pot do naslova. »Seveda pogrešamo Andreja (tako ga kličejo doma; op. a.), sicer smo pa kar povezani, vsak dan si pošiljamo sporočila ali se pokličemo,« nadaljuje oče, potem pa besedo prepusti sinu. »Vsak dan smo v stiku z družino,« nam pove Andres, ki načrtuje, da bi po koncu sezone za nekaj dni odpotoval v Argentino, v rodni predel Ramo Mejia, kjer živijo njegovi.
»Vesel in ponosen sem, ker sem prišel v Olimpijo, ki ji želim pomagati. Saj veste – napadalci živimo od golov. Ko zadevam, raste samozavest,« iskreno pove Andres, ki velike dileme v življenju ni imel. V Argentini se brca nogometna žoga na vsakem vogalu. Začel je pri štirih letih, bil je član klubov Ituzaingo, Fenix in Los Andes. V mladinski vrsti je igral tudi za kultni River Plate, v Slovenijo pa je pripotoval kot vodilni strelec drugoligaša Los Andes, v 36 tekmah je zabil 13 golov. Ne taji, da so ga vabili v Brazilijo in Španijo, on pa je hotel v Slovenijo.
Rudonja po Vombija v Južno Ameriko
»Andres je izjemen patriot. Želel je igrati v domovini svojih staršev. Drugje bi zagotovo dobil več denarja,« se v pogovor vključi športni direktor Olimpije Mladen Rudonja. Da bi videl Vombija na delu, je odpotoval v Argentino, kjer si je ogledal dve njegovi tekmi, spoznal je družino in tamkajšnjo slovensko skupnost. »Izjemno lepo so me sprejeli,« je še danes hvaležen za gostoljubje, v Andresu pa vidi igralca, ki bo postal eden glavnih pri Olimpiji. »Andres potrebuje čas, mi smo ga pripravljeni čakati. Vračal nam bo z goli, pa saj to že zdaj počne. Prepričan sem, da smo se dobro odločili,« je odločen Rudonja, ki se z Vombergarjem pogosto pogovarja.Družina bežala iz Jugoslavije
Vombergarjevi so ena od številnih slovenskih družin na drugem koncu sveta. Marku in njegovi ženi Andreji (dekliški priimek Selan) so se rodili trije otroci. Andres jih ima 23, Marjan 21, Lucijana pa 16. »Marjan na univerzi študira fizioterapijo. Andrej je tudi začel isti študij, a ga je moral lani pustiti. Marjan je tudi predsednik Slovenske fantovske zveze (SFZ), ki skupaj z dekliško organizacijo združuje mlade iz vseh slovenskih domov. Oba z ženo sva se rodila v Argentini, med sabo govoriva slovensko, prav tako z otroki,« pove Marko, potem pa razkrije, kako se je njihova družina znašla v Argentini.»Oče in mati sta oba iz Ljubljane, prišla sta kot 13- in 14-letna otroka leta 1954, ko je Jugoslavija prvič po vojni dovolila družinam združiti se z očeti begunci. Oba deda sta bila kulturnika in pisatelja Joža Vombergar in dr. Tine Debeljak. Kot toliko drugih Slovencev sta zaradi protikomunističnih stališč bežala ob koncu vojne leta 1945. Takrat misleč, da samo za nekaj dni, a potem nista mogla več nazaj. Tako so ostale družine za skoraj desetletje narazen. Jaz sem o tej zgodbi pred leti izdal knjigo Črni kamnitnik s teksti mojega deda Škofjeločana Tineta Debeljaka. Ženina mama je ravno tako šla za očetom leta 1954, njen oče pa je kot sedemletni otrok že leta 1945 šel skozi begunska taborišča,« Marko opiše zgodovino svoje in ženine družine in razloge, kako so se znašli v Južni Ameriki.
Pojedel bi kak kos argentinskega mesta
Tu svojih korenin niso pozabili. »Z Andrejem od mladih nog doma govorimo slovensko, smo aktivni v slovenski skupnosti, slovensko zavest poskušamo predajati iz roda v rod,« poudari Marko, ki že 26 let deluje kot fotograf; v zadnjih letih je urednik fotografije za katoliški spletni portal aleteia.org za špansko različico. Za ta portal tudi spremlja papeška potovanja v Južni Ameriki.»Moja žena, prav tako hčerka slovenskih staršev, je Andrejka Selan Vombergar. Poučuje glasbo v argentinskih šolah, je tudi zborovodkinja, vodi (slovenski) Mešani pevski zbor San Justo že 25 let. Ustanovil ga je njen oče Andrej Selan,« še izvemo od Marka.
Njihovi sorodniki pa danes živijo v Ljubljani, na Gorenjskem in Dolenjskem. Andres se v Sloveniji dobro počuti, pogreša le kak kakovosten kos argentinskega mesa. »Navdušen sem nad mirnostjo v mestu. Pet minut z avtom pa že vidim polja. Tega v Buenos Airesu ni, Slovenija je krasna dežela,« poudari. Mir v duši in zbranost na terenu ter v življenju išče s pomočjo boga, Andres pove, da pogosto moli, saj mu to pomaga tudi pri samozavesti.