Huawei želi postati prvi na svetu

Ustanovitelj Huaweija in njegov izvršni direktor Ren Zhengfei se nikoli ni rad izpostavljal v medijih. Dobiti intervju z njim je bilo težje kot dobiti ekskluzivni intervju s predsednikom ZDA (seveda v predtrumpovski dobi – Donald Trump preprosto uživa v soju žarometov). Šalo na stran, Ren (Kitajci najprej napišejo priimek, šele nato ime) je zdaj vpliven človek, ki je kariero naredil na precej ameriški način, saj je iz svojega malega podjetja, ki je na začetku izdelovalo releje za analogne telefonske centrale, delovalo pa je iz neugledne pisarne v Shenzhenu, ustvaril eno najmočnejših tehnoloških družb na svetu.

Huawei je bil pred Trumpovo prepovedjo sodelovanja ameriških podjetij z družbami, ki »ogrožajo nacionalno varnost ZDA«, kamor ameriška administracija uvršča tudi (ali pa predvsem, saj se o drugih sploh ne govori) omenjenega kitajskega velikana, na dobri poti, da postane največji proizvajalec pametnih telefonov na svetu in s tega položaja izrine južnokorejski Samsung, potem ko jih je v drugi četrtini lanskega leta prehitel ameriški Apple. Že pred sedmimi leti je prehitel švedski Ericsson in postal največji proizvajalec telekomunikacijske opreme na svetu. In ves ta čas se je Ren držal v ozadju in se posvečal svojemu podjetju.

Odločno nad obtožbe

A zdaj, ko se je Huaweija konkretno lotil predsednik Trump, se je 74-letni Ren medijsko aktiviral in dal vrsto intervjujev za domače in tuje medije. Tako je na skupinskem intervjuju, kakršne imajo na Kitajskem najraje, odgovarjal na vprašanja novinarjev osrednjih kitajskih medijev, privolil je v daljši intervju za ameriški CNN, že februarja pa se je o ameriških pritiskih, ki so konec lanskega leta dosegli (tedanji) vrhunec z aretacijo njegove hčere in finančne direktorice Huaweija Meng Wangzhou, spregovoril za britanski BBC.

Slednjemu je tedaj zatrdil, da »ZDA ne bodo zlomile Huaweija. Svet nas ne more kar zapustiti, saj smo naprednejši. Tudi če (ZDA) prepričajo druge države, naj naših telefonov začasno ne uporabljajo, lahko vedno delamo tudi v nekoliko manjšem obsegu.« Kar pa se tiče aretacije njegove hčere v Kanadi na podlagi ameriške tiralice, je poudaril, da gre za nesprejemljivo politično motivirano dejanje: »ZDA rade kaznujejo druge; kadar gre za problem, sežejo po tovrstnih bojevitih metodah.«
Zavrnil je obtožbe o kršenju ameriških sankcij proti Iranu in kraji intelektualne lastnine ter poudaril, da nikoli ne bi dovolil, da bi Huawei izvajal kakršne koli vohunske aktivnosti: »Zaradi česa takšnega ne bomo tvegali osramotitve pred vsem svetom. Če bi se kdaj zgodilo, da bi vohunili, bom zaprl firmo.«

Politika proti poslu

Kmalu po Trumpovem predsedniškem ukazu oziroma dan po razglasitvi 90-dnevnega odloga prepovedi sodelovanja s Huaweijem je odgovarjal na vprašanja kitajskih novinarjev. Med drugim je poudaril, da kitajski mediji za prekinitev sodelovanja ne bi smeli kriviti ameriških podjetij, ampak določene ameriške politike: »Ne smemo obtoževati kar vsepovprek. Razumeti je treba, da ameriška podjetja delijo isto usodo kot Huawei. Vsi smo igralci tržnega gospodarstva.«

»V preteklosti nismo želeli, da bi naši zaposleni na glas govorili, da hočemo priti na sam vrh, da se ne bi zamerili ZDA. Zdaj je to popolnoma jasno: želimo postati številka ena na svetu,« je pojasnil Ren.


Mimogrede je omenil, da so na začetku novega tisočletja resno razmišljali, da bi tedanji Huawei za deset milijard dolarjev prodali Američanom in tako lažje osvojili ameriški trg. Po njegovih besedah so bili že pred podpisom pogodbe, a si je novo vodstvo ameriškega podjetja, ki ga ni imenoval, premislilo. »Odtlej smo veliko razmišljali o tem, kako bodo reagirale ZDA, ko enkrat pridemo na vrh, in se pripravljali na to. A na koncu bomo morali sprejeti drug drugega, ker želimo delati z Američani in dati nekaj družbi. Google je dobro in zelo odgovorno podjetje. Tudi oni pri ameriški vladi iščejo rešitev trenutnega problema.«

Čas pred Huaweijem

Ren Zhengfei se je rodil 25. oktobra 1944 v okrožju Zhenning v kitajski provinci Guizhou. O njegovem otroštvu se ve bore malo, razen dejstva, da sta bila njegova mama in oče učitelja in da so njegovemu očetu Ren Moxunu očitali vezi z nacionalistično stranko Kuomintang (ki se je po porazu proti komunistom v kitajski državljanski vojni leta 1949 umaknila na otok Tajvan in kot Republika Kitajska v Združenih narodih vse do leta 1971 zastopala celotno Kitajsko, dokler njenega mesta ni prevzela Ljudska republika Kitajska, ki je tedaj postala tudi stalna članica varnostnega sveta OZN).



Po študiju na univerzi Chongqing v šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je Ren leta 1974 pridružil kitajski ljudski armadi, kjer je delal kot inženir. Ker se je izkazal kot tehnolog, so mu med služenjem domovini kljub očetovi kuomintanški preteklosti dovolili vstopiti v komunistično partijo, a Ren ni prejel nobenega častniškega čina, čeprav je napredoval do namestnika direktorja. Leta 1982, ko je armada izvedla obsežno reorganizacijo in zmanjšala svoje vrste za pol milijona ljudi, je Ren izstopil iz vojske in se naslednje leto preselil v Shenzhen, ki je na prelomu desetletja dobil status posebne ekonomske cone. V mestu znotraj komunistične Kitajske so omogočili odpiranje zasebnih podjetij in s tem posledično hitro gospodarsko rast. Shenzhen se je iz ribiške vasi (za kitajske razmere) s 310.00 prebivalci razvil v tehnološki, proizvodni in trgovinski center, ki velja za kitajsko Silicijevo dolino in kjer naj bi po ocenah zdaj živelo okoli 20 milijonov ljudi.

Vzpon Huaweija

Po nekaj letih dela v elektronskih vodah se je Ren odločil odpreti lastno podjetje, in sicer z le 21.000 juani (tedaj okoli 5500 dolarjev) osnovnega kapitala. Poimenoval ga je Huawei, kar naj bi pomenilo »kitajski dosežek«, lahko pa tudi »odličen dosežek«. Družba je najprej na podeželju, kjer ni bilo toliko konkurence, postavljala telefonske centrale in s pomočjo vzvratnega inženiringa in lastnega razvoja začela izdelovati svojo telekomunikacijsko opremo. V tistih časih je bila vsa telekomunikacijska oprema na Kitajskem uvožena, Ren pa je hotel to spremeniti.


Prvi preboj je Huawei doživel s programabilnim relejem za telefonske centrale, nato pa s postavitvijo nacionalnega telekomunikacijskega omrežja za kitajsko vojsko. In ko je vlada v Pekingu leta 1996 uvedla (protekcionistično) politiko podpiranja domačih proizvajalcev telekomunikacijske opreme, je Huawei v domovini postal pravi nacionalni junak.
Leta 1997 je Huawei sklenil prvi čezmorski posel in se nato le še širil. Na začetku novega tisočletja se je lotil tudi pametnih telefonov: najprej je izdeloval aparate za operaterje, nato pa je splavil lastno blagovno znamko, ki se ji je leta 2013 pridružila še mladostna blagovna znamka Honor. Zdaj je drugi največji proizvajalec pametnih telefonov na svetu.

Delo, ne zveze

A Ren vztraja, da Huawei ni postal to, kar je, zaradi političnih zvez, ampak zaradi trdega dela in inovativnosti. »Na Kitajskem je bilo veliko podjetij, ki so bila v stoodstotni lasti države, pa so propadla.« V intervjuju za BBC je potrdil, da v Huaweiju obstaja partijski odbor, a dodal, da je to preprosto obveza za vsa podjetja, tako domača kot tuja, ki želijo delovati na Kitajskem – tudi kitajska veja Coca-Cole ga mora imeti. Poudaril pa je, da se stvari spreminjajo. »Pred 30 leti bi bil takšen pogovor zame zelo nevaren. Danes pa lahko odkrito odgovarjam na vaša vprašanja,« je povedal novinarju BBC.



Ren veliko raje pove, da Huawei ni zrasel s tem, ker je »kradel« ameriško znanje, še posebno na področju mobilnega omrežja naslednje generacije 5G, kjer je tudi po ameriških priznanjih vsaj dve leti pred njimi. »Kako bi lahko kradli to tehnologijo od ZDA, če pa je sploh nimajo? Huawei ima v lasti več kot 80.000 patentov, od tega samo v ZDA več kot 11.000, in je prispeval k oblikovanju digitalne družbe. Vsa druga vprašanja pa se lahko rešijo na sodišču.«