Novosti iz japonskega sveta slušalk

Sonyjeve brezžične slušalke WH-CH710N in WF-XB700: podobna cena, drugačen sistem. Soliden zvok, a ožičene različice za manj denarja ponujajo toliko več.
Fotografija: Velikih slušalk se, žal, ne da zložiti, manjše pa vtaknemo v škatilico in damo v žep.
FOTOGRAFIJE:
Staš Ivanc
Odpri galerijo
Velikih slušalk se, žal, ne da zložiti, manjše pa vtaknemo v škatilico in damo v žep. FOTOGRAFIJE: Staš Ivanc

Sony ima blazen spekter slušalk: od tistih najosnovnejših za drobiž prek zelo pestrega srednjega razreda do studijskih in profesionalnih, ki jih cenijo tudi najbolj petični avdiofili, ki so zanje pripravljeni odšteti več tisoč evrov. Tokrat sem v roke, pardon, ušesa dobil dva para slušalk, za katera je treba odšteti približno enako (priporočena cena je 150 evrov, najde pa se jih tudi za 20 evrov ceneje), a med njima je velika razlika. In to na več področjih: od oblike, zvoka in dušenja zunanjega hrupa do trajanja baterije in udobnosti. No, oba para sta brezžična, kar zdaj postaja novi standard.
 

Najprej naglavne


WH-CH710N so – recimo temu – klasične naglavne čezušesne slušalke, se pravi, da prekrijejo celotno uho, njihova teža pa se porazdeli po naši betici. In ker gre za precej lahek model, uporaba ni prenaporna. Tudi umetno usnje na penastih blazinicah, ki obdajajo ušesa, je čisto prijetno na otip. A bolj visokorasli oziroma tisti, ki imamo večje uhlje, bomo po daljšem poslušanju čutili pritisk nanje.


Treba je priznati, da so slušalke sicer lahke, a popolnoma plastične brez vseh finih materialov, tako da znajo delovati malce ceneno. Za 150 evrov bi človek pričakoval nekoliko bolj konkreten občutek v rokah. Pri tem se spomnim Sonyjevih odličnih slušalk WH-1000XM3, ki so imele vse: vrhunski zvok, učinkovito odstranjevanje hrupa iz okolice in odlično izdelavo. Res pa je, da so tudi stale še enkrat toliko (zdaj se jih dobi za nekaj manj kot 270 evrov, kar še vedno ni malo).
 

Nujno uigravanje


Pa tudi v ušesih. Imel sem to smolo, da sem dobil še neodprto škatlo, se pravi nepreizkušene slušalke. In kot je v navadi pri zvočnikih (in kaj drugega so slušalke kot miniaturni zvočniki za naše uhlje) in na splošno pri avdioopremi, so tudi slušalke WH-CH710N potrebovale nekaj časa, da so se uigrale, kot se reče.


Sprva je bil zvok malce moten oziroma nejasen, še sploh visoki in srednji toni, zvočna slika precej ozka, basi nekam razmazani, a sčasoma je postal prav soliden. Kdor bo kupil te slušalke, naj jih najprej pusti dan in pol priključene na neki avdiovir s čim bolj raznoliko glasbo. Brez skrbi, z enim polnjenjem naj bi zdržale 35 ur, tako da se ne bodo ugasnile po pol dneva. Edinole polnijo se dolgo: sedem ur.
 

Odstranjevanje hrupa


Poleg oznake wireless na škatli v oči pade še nalepka noise cancelling, kar naj bi pomenilo, da elektronika s pomočjo mikrofončkov posluša, kaj se dogaja v okolici, in s predvajanjem določenih frekvenc zaduši hrup oziroma šum iz okolice.


A medtem ko so slušalke WH-1000XM3 že kar srhljivo učinkovito izbrisale vse moteče zvoke iz okolice, so pri WH-CH710N rezultati bolj mešani: nizki toni (vlak, avtobus itd.) so še kar zadušeni, višji pa sploh ne. V bistvu sem na koncu poslušal glasbo brez vseh elektronskih pomagal. Samo parjenje slušalk s telefonom je sila enostavno: vsega je konec v desetih sekundah.
 

In še v-ušesne


Sonyjeve slušalke WF-XB700 so radikalno drugačne od čezušesnih WH-CH710N, saj zvok predvajajo direktno v ušesni kanal, kamor se jih učvrsti s silikonskimi vložki. Pozor: vzemite si čas in preizkusite več vložkov, da najdete pravega (ne sme tiščati, po drugi strani pa slušalka ne sme padati iz ušesa), sicer bo zvok daleč od idealnega. Za nekatere je občutek nečesa v ušesnem kanalu neprijeten, in dokler ne začnemo poslušati glasbe, zna biti res malce nenavadno, saj mehansko zadušijo precej zvokov iz okolice (brez aktivnega odstranjevanja hrupa).


Brezžično parjenje je hitro in enostavno (navodila so v slikah), slušalke pa znajo biti zelo tihe, ko jih prvič uporabimo. A ni problema, gumbek na levi slušalkici deluje kot tipka za glasnost: kratek pritisk – glasneje, dolg pritisk – tišje, ko pa pridemo do konca, se sliši zvočno opozorilo. Treba je le paziti, da na viru zvoka nimamo glasnosti do konca. In v primerjavi s čezušesnimi WH-CH710N ne potrebujejo toliko uigravanja. Zdržale naj bi do devet ur predvajanja, v polnilni škatlici pa je še za enkrat toliko električne zaloge.
 

Ekstra bas


To piše že na škatli in še kako drži. Ljubitelji nizkih tonov bodo s temi slušalkami prišli na svoj račun, a dejansko je basov toliko, da znajo biti že moteči pri pesmih, ki temeljijo na res nizkih tonih (Bad guy Billie Eilish zna biti že nevaren). Šalo na stran, pri glasnejšem poslušanju je pametno v nastavitvah v telefonu ali predvajalniku nekoliko znižati nizke frekvence, saj znajo basi prevladati nad zvočno sliko.


Zvok deluje stisnjeno in basi silijo malo preveč v ospredje, kar je v elektronski in pop glasbi sprejemljivo oziroma celo zaželeno, marsikje drugje, kjer frekvence niso tako enakomerno porazdeljene, pa zna biti malo moteče. WF-XB700 niso napačne, a podobne Sonyjeve v-ušesne slušalke WF-1000XM3, ki smo jih preizkusili lani in imajo veliko boljši zvok, primerljiv z zgoraj omenjenimi čezušesnimi WH-1000XM3, poleg tega pa še res učinkovito aktivno odstranjujejo hrup iz okolice, se zdaj dobijo že za 185 evrov.
 

Brez žice ali z žico?


Oba para sta vredna svojega denarja, saj gre vendarle za brezžične slušalke, ki so še nedavno stale mastne denarce, poleg tega se je izboljšala kakovost zvoka prek bluetootha, a osebno (v tem cenovnem razredu do 150 evrov) še vedno prisegam na klasične ožičene slušalke. Za tak denar dobiš že prave hifi čezušesne slušalke z uravnoteženim zvokom, odlične v-ušesne pa že za tretjino cene, pri čemer se nikoli ne vprašaš, koliko časa bo še zdržala baterija. Po drugi strani je res, da so s tistimi kabelčki vedno težave, saj se tako radi zapletajo, če jih po vsaki uporabi lepo ne pospravimo.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije