Kolumna Urbane mame: Nekaj gnilega je ... Oh, moj Darko

Komaj smo dočakali februar, ki je letos po temperaturah bolj podoben pozni jeseni (v bistvu je kar dobesedni prevod novembra, z nekaj okrajšavami, saj ste opazili?), vsekakor pa je prišel kot eno ogromno olajšanje in samo veselje po zoprnemu januarju, ki je bil predolg, poln influencerjev, pardon gripe in drugih nadvse nadležnih viroz. Vsi, od prvega do zadnjega, so pocepali. Februar imamo radi, ker je kratek in jedrnat, ker smo lahko malo bolj kulturni, kot se to za kulturni dan spodobi, častimo Prešerna z enim ta kratkim in to še doma, ne v službi (najbrž predvsem samo zato?) in pa tudi zato, ker smo morda eni od tistih v pričakovanju filmskega prizora, ki se nam bo – kar zares zelo upamo! – zgodil ob prihajajočem dnevu zaljubljenih. Držim ti pesti.

Če to nisi (zaljubljen, namreč) in se ti zdi romantična večerja v dvoje samo še eno dodatno mučenje, ki mu ni videti konca, je zdaj skrajni čas, da se zbereš, opogumiš in vajino vezo dokončno prekineš. Ker zelo hitro se lahko situacija preveč zakomplicira in kar naenkrat se boš Jutro Po Tem zbudil z zlatim prstanom na roki in modrim pluskom na testu. Ne preveč modro. Ne preveč pametno.  

Ampak, brez skrbi. Ne boš prvi in ne zadnji, ki bi zaradi svoje neumnosti storil kaj tako bedastega. Temu podobne nespametne odločitve vsak sleherni dan sprejemajo ljudje, ki NEKAJ pomenijo (karkoli že to pomeni) in nam dajejo zgled (ki ga nujno potrebujemo), in zato ni nobenega razloga zakaj ne bi ti, Darko – navadni smrtnik (depresiven in osamljen), smel vsake toliko časa napraviti kakšne tovrstne neumnosti. Četudi te bo zabetonirala za celo življenje. Četudi boš koga oškodoval. In četudi boš marsikoga razočaral. Pa kaj. Ker poglej. Obstaja velika možnost, da bo vse, kar si slabega storil, izbrisano in pozabljeno. Puf. Mogoče boš ravno ti tisti srečnež, ki ti bo vse oproščeno, če se boš spovedal, skesal in se sam posul s pepelom. Z veliko pepela. Še ploskali ti bodo, narcisoidnemu, prepotentnemu, arogantnemu prefrigancu! Mogoče ti pa uspe. Jaz te popolnoma razumem.

Zakaj bi pošteno delal, če denar lahko kar vzameš.

Zakaj bi potrpežljivo čakal v predolgih vrstah, če ljudi lahko podkupiš.

Zakaj bi cele noči pridno študiral, če diplomo lahko plačaš.

Zakaj le? Pridnost, poštenost in potrpežljivost so, več kot očitno, precenjene vrline, Darko. Ti povem. Sem videla na televiziji. Večkrat. Sami fejst ljudje. Aveš, tisti, s ta velikih plakatov. 

Zakaj bi redno ali pa sploh plačeval vse davke in transparentno posloval, če pa lahko vse prikriješ in se, če te dobijo (pa te ne bodo), izmikaš z raznoraznimi izgovori in opravičili. Nisem dobil, nisem prebral, nisem vedel … To pali. Sem videla na televiziji. A sem že povedala? In to večkrat. 

Zakaj bi trošil svojo umetniško inspiracijo, si debelil kožo na prstih in si zaradi večmesečnega nočnega tipkanja povsem nepotrebno večal dioptrijo, ker bi pisal svojo avtorsko izvirno mojstrovino, če imamo pa danes na voljo google translate (halo, saj smo v letu 2019), ki je iz leta v leto vse boljši, moram rečt. Hitrejši pa itak! Plačilo za tvoj originalen dobesedni prevod boš prejel v vsakem primeru. Iznajdljivost je vrlina ne slabost, kaj ti tukaj ni jasno, Darko?!

Oh, moj Darko.

Nekaj gnilega je v deželi Tej. Ne samo uboge krave s Poljske. Ne. Gnil je sistem, ki ne funkcionira. Gnili so Oni, ki sistema ne spremenijo. Gnili smo Mi, ki se bunimo in pizdimo na sobotni kavi s prijatelji in na družabnih omrežjih z neznanci in ne zunaj na ulici s transparentom. Protestiramo doma, glasno, a na toplem, s svojimi zadnjicami udobno namontiranimi v tapeciranem fotelju. Zraven brezskrbno grickamo čips. Ne obnohtne kožice, upam. In ne kebaba, upam. Nekaj gnilega je …