O SKRBI ZA ZDRAVJE

Kolumna Urbane mame: Kaj naj jem?

Objavljeno 08. maj 2019 18.00 | Posodobljeno 08. maj 2019 12.46 | Piše: Eva Duša Hodnik
Ključne besede: Urbana mama
Eva Duša Hodnik. FOTO: Urbana mama
Hello, november! Aja, ne, pardon, maj je. Res sem za trenutek pomislila, da je november, ker smo vsi zopet privlekli ven plašče in bunde, ki smo jih letos prehitro nesli v čistilnico. Zebe celo mene, ki me redko. Včeraj sem na kavi opazovala mimoidoče. Dovolj toplo za kratke rokave je samo veselim turistom. In pa vsem, ki so potetovirani. Njim pa tudi minus ne pride do živega. Lep, nov, fullsleeve tatu, ni kaj.

In seveda. Zagotovo vem, da je maj, ker so za nami prvomajski prazniki in prvi pomladni dopusti, ki so kot majhen uvod v prihajajoče poletje. Malo bolj bo treba poskrbeti za linijo, poletje bo kmalu tu, samo še plaščev se znebimo. Ampak za prvomajske se pa res nikoli ne obremenjujemo, koliko finega, na žaru popečenega in z olivcem pokapanega, kruha smo pojedli, ane? Seveda, da ne.

Na morju sem se res spočila. Moji dve mali driskici sta bili pridkani, lahko sem celo brala in počela – nič. Med listanjem lahkega čtiva sem po diagonali prebrala že tisoči članek na temo zdrave prehrane in kako sadje in zelenjava, ki nam jih danes ponujajo, vsebujejo zaskrbljujoče enormne količine pesticidov. Saj ne vem več, kaj naj še jemo, ker imam sedaj že pri pripravljanju 'zdrave prehrane' občutek, da so ta dobre stvari, ki bi jih moralo dati zelenje, precej zanemarljive v primerjavi s slabimi, ki nam jih kupljen brokoli postopoma nalaga v telo.

Čeprav se pretvarjam, kot da mi ni toliko mar, kaj jem, ker nisem ljubiteljica sladkega, jem vse in zato ne vidim nekega problema, pa mi ravno tako ni povsem vseeno. Na morju sem se zares razveselila, ko sem po dolgem času naletela na res dober paradižnik. S paradižnikom sem od nekdaj kar malo obsedena; paradižnikova omaka, paradižnikova juha – definitivno podcenjena, paradižnikov sok – od vseh, ki jih poznam, ga pijem edina, svež paradižnik – ki ga lahko jem kot jabolko in še bi lahko naštevala.

Res se slinim nad dobrim paradižnikom, ko ga kje najdem, če ima le ta nostalgičen vonj po starih dobrih časih brez toliko plastike. Redko naletim na takega. Vsi premium, golden, al kaj so že tile pridelki najvišje kvalitete paradižnikov v supermarketih, vseeno nimajo tega dobrega vonja in ta pravega okusa. Tudi ne moj ljubi paradižnik z domačega vrta. Žal.
Ker naj bi dnevno zaužili toliko in toliko sadja in zelenjave, nas zato trgovci zasipajo z akcijami, ki vzpodbujajo kupovanje polnega vedra pomaranč in drugih zdravih vitaminov. Plačaš dva, dobiš tri, nekaj takega. Nekoč je bila vsa zelenjava v redu, pa danes? Vsak paradižnik, ki smo ga kupili v bližnji samopostrežni trgovini je dišal in je bil božanskega okusa. Ne plastičnega, kot, ja, danes.
 
Dvajset let nazaj sem bila nekaj časa pri teti v Ameriki. Ona, Evropejka po duši in pa strastna kuharica in gurmanka, je kupovala samo v določenih trgovinah, ki so ponujale ekskluzivo – svežo zelenjavo in hrano za kuhanje in nule, kar je bilo meni precej smešno, saj so bile pri nas doma vse normalne trgovine prav take – s svežimi izdelki za kuhanje iz nule. Pri njih pa je ta veljala za bolj nobel trgovino, v njej pa so kupovali samo intelektualci in bogataši, kot mi je takrat razložila. Ostala obična raja pa je kupovala v navadnih, ta poceni marketih, ki so bili natrpani do stropa s hrano pripravljeno za “kuhanje” v mikrovalovki. Ti so bili sicer meni najbolj zanimivi, saj takšne zapakirane hrane, v tolikšnih XXL količinah in v takšnih XXL pakungah, pri nas takrat še nismo imeli. 
 
Skrb za zdravje in urejen videz je danes v poslovnem svetu a must. Prodati moraš najprej sebe, pravijo po cajtngih. Zanemarjen in nezdrav videz, tudi med umetniki in boemi, ni več kul. Včasih smo se lahko izdajali za pesniške duše in nam je bilo kajenje, pitje in malo razpuščen, abšlesan videz dovoljen. To je bila celo uniforma. Sedaj je to vse out. Preveč naloženih kilc – out. Kajenje – out. Pitje gintonica – njami – ampak Out! Out! Out! V komercialnem svetu je vse to na črnem seznamu.

Uspešna ženska je zdrava, vitka in speglana. Nekadilka, seveda. Odvečni kilogrami, cigaretke in ta fin alkohol samo izpostavljajo naš šibek karakter, ki je pogrnil na celi črti in mu pač ne moremo verjeti in zaupati. Out! Sem prebrala v cajtngih.
Okej. Ker kot odrasla, odgovorna oseba in wannabe sodobna ženska, moram in hočem biti v koraku s časom in razumem, da danes nič ni tako, kot je bilo in buckasti otroci niso več odraz zdravega ter tudi sama želim živeti po načelu zdrav duh v zdravem telesu (četudi v srcu prisegam na zdrav kruh v zdravem telesu in na mehke obline), pa ne morem ignorirati čisto vseh člankov o zdravem načinu prehranjevanja, ker upam na življenje do stotke?
 
In čeprav že težko sledim vsem medicinskim in prehranskim nasvetom, novostim in na novo postavljenim pravilom in zato ne vem več katere super sestavine naj vmešam v jutranje kosmiče, ter v superhrano z magičnim učinkom, žal, vse manj verjamem … se, kljub vsemu, trudim in se navajam na vse nove okuse, dobre, čudne in slabe, ki jih priporočajo. Ampak, saj ni tako težko. Ljudje se navadimo na marsikaj. Tudi na turške limonade. Tudi na najbolj črno temo. Če imamo pa od tega še kako korist in bomo zato lepši, vitkejši in bomo živeli do stotke, pa še toliko bolje.
 
Mleko ni v redu, ker redi, je alergeno, polno hormonov, sluzi in tako dalje. Soja je kancerogena.  Paradižnik je plastičen, kumare so grozljivo ravne in pravilne. Bio-eko etiketam več ne zaupamo. Strokovnjakom vse manj verjamemo.
In, če bom zvečer pred televizijo žvečila stebelno zeleno namesto finega krompirčka – ali bom  v resnici zaužila več pesticidov kot pa vitaminov? Ne vem.

Nasveti kot so po zdravi pameti in jej vsega po malem so zastareli. To po zdravi pameti smo počeli do sedaj, pa se, več kot očitno, res ne moremo pohvaliti z dobrimi rezultati. Še manj pa z zdravo pametjo.
Torej, kaj naj potem jem?
Listam dalje …
Deli s prijatelji