NEENAKOST CEN

Bralec se ni mogel načuditi cenam: Nas ožemajo kot kupce?

Objavljeno 01. april 2019 20.14 | Posodobljeno 03. april 2019 13.58 | Piše: N. Č.

Zakaj imamo občutek, da diskontni trgovci ožemajo slovenske kupce? Evropski poslanci odgovarjajo ...

Kupci sami izbirajo svojega trgovca. FOTO: Jože Suhadolnik, Delo
Na Slovenske novice se je obrnil bralec, ki se je z družino potepal po enem od daljnih španskih otokov. Kot zvesti obiskovalec diskontnih trgovcev je zavil v svojo preverjeno diskontno trgovino, ki jo pogosto obiskuje doma. Med dopustovanjem se je želel založiti s pivom blagovne znamke diskontnega trgovca. Toda ni se mogel načuditi cenam: medtem ko v Sloveniji za isto znamko piva v enaki trgovini plača 0,69 evra na pločevinko, je v Španiji cena znašala zgolj 0,41 evra.

image
Enako pivo v enaki trgovini je v Sloveniji 68 % dražje kot v Španiji. FOTO: Darko, bralec poročevalec

Drži, da so diskontni trgovci pri nas v zadnjih letih prevzeli pobudo med živilskimi trgovci in da cene prilagajajo glede na tržišče, a očitno ne vselej po pričakovanjih, kar jasno prikazuje zgornji primer: pločevinka piva je bila v Sloveniji bistveno dražja v primerjavi s Španijo, čeprav je tam življenjska raven višja.

Primerov o bistveni razliki pri nas in v drugih evropskih državah, kar mrgoli, o čemer smo večkrat poročali tudi na naši spletni strani.

Z vprašanjem, zakaj imamo občutek, da diskontni trgovci ožemajo slovenske kupce in kaj menijo o razlikah v cenah, smo se obrnili na evropske poslance. Navsezadnje bi moralo enako pivo v Sloveniji biti cenejše kot v Španiji, ne obratno, saj Španija svoje zaposlene bolje plačuje, najemnine so višje, logistični stroški so za dobavo piva na španski otrok sredi oceana neprimerno višji kot transport v Sloveniji, stopnja DDV pa je zelo podobna ...

Evropski poslanci odgovarjajo:

Romana Tomc, EPP, SDS: Odločitev, kje kupimo izdelek, je v rokah kupcev

S problematiko različnih cen enakih proizvodov sem seznanjena, pa ne toliko iz razprav v evropskem parlamentu, kot zaradi medijev, ki o podobnih zgodbah pogosto poročajo. Evropska unija je odprt, svoboden trg in vsi potrošniki imamo pravico izbrati izdelek, ki si ga želimo. Tudi sama sem bila nad razlikami v cenah začudena, a dejstvo je, da si bodo proizvajalci in prodajalci to privoščili, dokler bomo potrošniki po takih cenah pripravljeni kupovati.

Bolj kot neenake cene, pa je v evropskem parlamentu odmevala različna kakovost izdelkov po državah članicah. Pogosto so bili namreč potrošniki nekaterih držav deležni izdelkov pod enakim imenom, enake znamke, a slabše kakovosti, manjše količine in višje cene, tudi v Sloveniji. To pomeni nepravično razdelitev znotraj enotnega trga Evropske unije, zato je evropski parlament ukrepal s sprejetjem resolucije, ki proizvajalce zavezuje k zagotavljanju enake kakovosti izdelkov po vseh državah članicah Evropske unije.

O tem smo opozorili tudi Evropsko komisijo. V svojem odgovoru je evropska komisarka Vera Jourova, zadolžena za pravosodje in potrošnike, poudarila da na ravni Evropske unije ni ustrezne zakonodaje, po kateri bi lahko ukrepali v primeru neenakih izdelkov znotraj trga, dokler so ti v skladu z vsemi predpisi. Ti predpisi določajo standard, katerih se morajo proizvajalci držati. Dokler je izdelek v skladu s standardi, Evropska komisija ne more ukrepati, četudi je izdelek v Nemčiji malo drugačen, kot na primer v Sloveniji.

Odgovornost je tudi v rokah pristojnih ministrstev posameznih držav članic. Ti bi morali z ustreznimi ukrepi spodbujati testiranja in primerjave preko potrošniških organizacij na ravni posamezne države, kot tudi delovati v smeri ozaveščanja javnosti.

Vendar pa dejstvo ostaja – dokler bomo kupovali izdelke, ne da bi se o njih pozanimali, se bodo podobne prakse dogajale. Naša odgovornost je, da se o izdelku pozanimamo in ga, v primeru da opazimo velika odstopanja v ceni ali kvaliteti, kupimo pri drugem prodajalcu. Imamo popolnoma svoboden trg, zato je odločitev, kjer bomo izdelek kupili, v naših rokah. Tudi potrošniki nosimo del odgovornosti.

Tanja Fajon, S&D, SD: Razumem razočaranje in jezo

Preverjala sem, kako je s pravili konkurence in enotnega trga, prav tako sem se pozanimala pri slovenskih trgovcih. Prav spodbudnega odgovora bralcu ne morem dati, vsekakor pa razumem njegovo razočaranje ali jezo. Dobila sem naslednje pojasnilo: »Na zelo konkurenčnem trgu tržnega gospodarstva je vzpostavljena močna cenovna konkurenca. Na trgu je veliko ponudnikov, konkurenca je močna, potrošniki z množico potreb in želja postajajo zahtevni in nelojalni. Cene na posameznem trgu so odvisne od nabavnih virov, obdavčitev, vložkov v marketing in stanja konkurenčnosti na trgu s ciljem postati kupčeva prva izbira.«

Ivan Vajgl, Alde, Desus: Potrošniki se premalo zavedamo svoje moči

Povsem razumemo in sprejemamo argumente bralca, ki opozarja na razlike v cenah enakih izdelkov pri istih trgovskih verigah v različnih državah. Vse, kar navaja, je vredno premisleka, a je treba upoštevati dejstvo, da je obstoječa kapitalistična (družbeno) ekonomska ureditev utemeljena na načelu prostega trga (torej na premisi, da se ponudba in povpraševanje uravnavata sama), na katerem ima kupec oziroma potrošnik (vsaj deklarativno) možnost, da se svobodno odloča in izbira med različnimi izdelki oziroma proizvajalci.

Morda je v Sloveniji še premalo prisotno zavedanje o tem, kakšno moč imamo potrošniki in kako lahko bolj konkretno vplivamo na ponudbo, pa tudi cenovno politiko proizvajalcev in trgovcev. Potrošniške izbire so namreč eden ključnih dejavnikov cenovne politike, poleg dogovora o ceni med proizvajalcem in trgovcem, davčne politike ipd. Skratka, z izbiro ali pa predvsem neizbiro in iskanjem alternativne trgovske ponudbe lahko potrošniki najučinkoviteje vplivamo na cenovno politiko. Seveda pa to nikakor ne sme biti izgovor za posege v pravice potrošnikov, ki jih varuje zakonodaja EU, in ki jih v Sloveniji na vladni ravni zagotavlja predvsem gospodarsko ministrstvo oziroma njegov sektor za varstvo potrošnikov in konkurence, na civilnodružbeni pa Zveza potrošnikov Slovenije.

Lojze Peterle, EPP, NSi: Pri cenah EU kot taka nima vpliva

Cene izdelkov katere koli narave so kompetenca držav članic EU in so rezultat kombinacije cen proizvajalcev, marž dobaviteljev in nacionalnih obdavčitev, ki so po državah članicah različne, tako kot so si države med seboj različne. Kot evropski poslanec si prizadevam za enakopravno obravnavo vseh evropskih državljanov, ko pride do področja pravne varnosti, zdravja ter drugih pravic in dolžnosti. Pri cenah pa na žalost EU kot taka nima vpliva, razen zagotavljanja prostega pretoka blaga ter standardov, ki jih morajo izdelki dosegati po celotni EU. Se mi pa ne zdi pravično, da prihaja do takšnih razlik. Tudi v prihodnje bom na to opozarjal pristojne komisarje Evropske komisije.

Patricija Šulin, EPP, SDS: Trgovcem lahko obrnemo hrbet in na problematiko opozorimo s kakšno akcijo

Tudi sama poznam primere, npr. rezervni deli za avtomobile, ko so bili izdelki v Sloveniji dražji kot v drugih evropskih državah z višjim standardom življenja. Še hujše je stanje, ko prihaja do razlik v kakovosti izdelkov med vzhodno in zahodno Evropo. Kot evropska poslanka sem na EU ravni opozarjala na dvojne standarde v kakovosti izdelkov in pozivala k ukrepanju tudi pristojna ministrstva in službe v Sloveniji. Leta 2017 je Evropska komisija boj proti neenotni kakovosti živil uvrstila med svoje delovne prioritete.

Kot ugotavljate sami, je glede na vsa dejstva o stroških dela, davkih in sicer logistiki res težko razumeti, kako prihaja do tovrstnih razlik. Res pa je, da so podjetja oz. trgovci pri oblikovanju svojih cen svobodni in da na te vplivajo tudi številni drugi dejavniki, kot je npr. povpraševanje po njihovih izdelkih, konkurenca in podobno.

Kot potrošniki imamo možnost, da takšnim trgovcem obrnemo hrbet. To bo najučinkovitejša lekcija zanje, v današnjem digitalnem času pa je tudi enostavnejše pridobiti informacije o razlikah v cenah. V preteklosti smo lahko v medijih spremljali akcije, ko so ljudje z dopustov pošiljali fotografije naslovnic. Morda bi se lahko kakšna poletna akcija pozabavala s cenami izdelkov po EU.

Franc Bogovič, EPP, SLS: Trg maloprodaje v Sloveniji še vedno ni dovolj razvit in konkurenčen znotraj EU

V tem primeru primerjava s pivom ni najboljša, saj se Slovenija uvršča v vrh EU po trošarinah na pivo, višje imajo samo v državah z bistveno višjo kupno močjo, kot so Velika Britanija, Irska, Finska ... Že tukaj se lahko pojavi precejšnja razlika v ceni. Kot primer lahko navedemo, kako Slovenci že dolga leta vedo, da je mogoče najbolj prodajane slovenske znamke piva mogoče dobiti ceneje kot doma na obmejnih območjih v Italiji in na Madžarskem. Druga težava je tudi razvitost našega pivskega trga, saj imamo dve pivovarni, sedaj tudi lastniško povezani pod eno streho, ki danes še vedno obvladujeta okoli 90 % slovenskega trga piva. Seveda to zagotovo ne vpliva na nižje cene piva, trgovci pa se tem anomalijam na trgu zagotovo prilagodijo. V Nemčiji ali na Češkem, kjer je pivo že tradicionalno bistveno cenejše, se takšna strategija seveda ne bi obnesla.
 
Kar pa se tiče preostalih izdelkov, moramo razumeti, da vsak trgovec vstopi na trg z željo po zaslužku. Tu odigra veliko vlogo tudi ekonomija obsega, trgovci namreč logistiko izvajajo celovito, ne za posamezne izdelke. Povsem možno je, da je obsežna logistika na otok cenejša kot manjši kamionski prevoz v Slovenijo in včasih imajo odročna območja posebne davčne in trošarinske olajšave.

Zadnja leta so še posebno diskontni trgovci v Sloveniji ogromno vlagali v razvoj prodajne mreže in najbrž to tudi vpliva na oblikovanje njihove marže, medtem ko so na trgih, ki jih primerjamo, prisotni precej dlje.

Očitno je trg za nekatere izdelke v Sloveniji še vedno tako nekonkurenčen glede na evropskega, da si trgovci lahko vzamejo višje marže na izdelke. In oblikovanje marže je stvar prostega trga. Kakršno koli vmešavanje v to bi bilo vrnitev v plansko gospodarstvo. Namesto tega mora država omogočiti čim večjo konkurenco in čim večjo možnost izbire.
 
Skrb vzbujajoče za Slovenijo, od koder tudi izhajajo vaše ugotovitve, je predvsem to, da kljub veliki koncentraciji trgovin uveljavljenih klasičnih trgovcev, diskontni še vedno lahko dosegajo nižje cene od konkurence z bistveno višjimi maržami kot drugod po EU, kar pomeni, da trg maloprodaje v Sloveniji še vedno ni dovolj razvit in konkurenčen znotraj EU.
 
Potrošnik se proti temu lahko bori samo tako, da po najboljših močeh spremlja cenovne politike posameznih trgovcev in nagradi z nakupom tistega, ki za enako/podobno kakovost ponudi najnižjo ceno. Vedno več je na voljo tudi sodobnih poti, aplikacij, primerjav cen na internetu in podobno, ki lahko olajšajo izbiro kupcu. Tudi protest potrošnika v obliki nakupov čez mejo slovenskim izpostavam trgovcem zagotovo ni v interesu, saj morajo skrbeti za svoje bilance in rezultate ter vračanje investicij. Zelo pomaga tudi objavljanje in medijsko obveščanje o teh razlikah v cenah, saj si nobena trgovska veriga ne želi slabe reklame. Skratka, v Sloveniji sicer nimamo pomanjkanja konkurence med trgovci, očitno pa bo potrebna dodatna aktivnost tudi nas potrošnikov, da obstoječe cene izdelkov znižamo.  


Sprva smo pisali, da odgovora Igorja Šoltesa nismo prejeli, kar se je po pogovoru z njegovo pisarno izkazalo za napačno. Drži dejstvo, da jim vprašanja nismo poslali, za kar se opravičujemo, odgovor pa objavljamo naknadno.
Igorj Šoltes (Zeleni, Verjamem): Gre za podcenjevanje potrošnikov

Tudi sam sem že velikokrat naletel na podoben primer, kot ga opisuje bralec in dobro razumem njegovo začudenje. Dejstvo je, da je nad trgovci, ko oblikujejo cene proizvodov na svojih policah, pogosto 'samo nebo'. Pri oblikovanju končne cene proizvodov, ki jih prodajajo, se sklicujejo na vse mogoče, na taka in drugačna pravila, a dejstvo je, da višino marže - ki določa končno ceno proizvoda - določajo sami. Potrošnika sicer ščiti cela vrsta potrošniških pravic, ki pa tega, kar je doživel bralec, žal ne morejo povsem preprečit. Vse, kar mu ostane in kar navadno storim tudi sam je, da - enostavno povedano - spremenim svojo nakupno navado.

Sicer pa: še večja težava od te, ki jo navaja bralec, je problem dvojne kakovosti. Kaj porečete na to, da stane znani čokoladni namaz v Sloveniji več kot v Avstriji in da je ta, ki ga kupujemo pri nas, dokazano slabše kakovosti kot pri sosedih?  Te vrste razlikovanja med potrošniki, podcenjevanja njihovih pravic in poznavanja trga, je postalo stalna praksa pri mnogih proizvajalcih.

Kljub izjemno velikim naporom in vložkom v lobiranje in (dez)informiranje javnosti s strani pomembnih proizvajalcev prehrane in drugih izdelkov, pa smo v evropskem parlamentu v tem mandatu uspeli sprejeti pomembne ukrepe, ki bodo zaščitili kupca in ne tistih, ki skušajo zaslužiti na njegov račun: pozvali smo k jasnem označevanju izdelkov in obveščanju kupcev, da se prepreči manipulacije, sam pa sem se boril za to, da se na črni seznam nepoštenih poslovnih praks doda sporno prakso dvojne kakovosti izdelkov in da se določi pravni okvir, na podlagi katerega bodo proizvajalci v primeru kršenja pravic potrošnikov morali zagotoviti nadomestilo za škodo. 

Sam sem bil med tistimi poslanci, ki so si za sprejem ostrejših ukrepov zelo prizadevali, tudi zato, ker se mi zdi nesprejemljivo to, kar je - v nekem drugem kontekstu - na svoji koži občutil vaš bralec in kaže na delitev Evrope na manj in bolj pomembne, na manj in bolj zahtevne in na manj in bolj vredne truda za pozornost in denar.


Odgovora Milana Zvera (EPP, SDS) nismo prejeli.
Deli s prijatelji